EUekspres

Leto 2003

V Jemen me je pot prvič zanesla že konec leta 2003. Dobro leto kasneje je postal moj drugi dom, saj sem od takrat tukaj precejšnji del leta. Odkar sva si z možem Waleedom ustvarila družinico, lahko rečem, da je to moj prvi dom. Doma sem povsod, kjer mi je lepo. No, ob prvem obisku Jemna sem bila še globoko v mikrobioloških vodah. Moje raziskovalno delo se je začelo 1998 z diplomo v Španiji, nadaljevalo s prakso v Braziliji, potem pa sem se v Belgiji s pomočjo štipendije iz evropskega sklada eno leto ukvarjala z genetiko patogenih bakterij. Kot mlada raziskovalka sem bila zaposlena na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, intenzivno raziskovalno delo, ki ni poznalo vikendov, in velikokrat neprimerna laboratorijska oprema pa so mi začenjali načenjati zdravje. Po opravljenem doktoratu sem si rekla: ÂťTina, dovolj!ÂŤ Ker verjamem v usodo, ni bilo naključje, da mi je pot prekrižala turistična agencija in sem pristala v Jemnu. Res je, kot pravijo: pri odločitvah se moraš samo ustaviti in poslušati, odgovor je vedno znotraj tebe.

Leto 2006

Z Waleedom, ki je doma iz Sane, sva se poročila leta 2006 in po šestih mesecih poroko overila na potrebnih uradih v Jemnu. Po urejanju in prevajanju številnih dokumentov na Dunaju in v Sloveniji nama je poroko letos končno uspelo registrirati v Sloveniji. Kot Jemenec mora Waleed namreč pred vsakim obiskom Slovenije zaprositi za vizum, v Jemnu pa ni slovenskega veleposlaništva in tam trenutno tudi nobena država EU ni pooblaščena za izdajanje vizuma. Vsakoletni Waleedov prihod v Evropsko unijo zaznamujejo torej precejšnje težave. Istega leta sva ustanovila turistično agencijo Eternal Yemen in od takrat naprej organizirava potovanja po Jemnu. Jeseni 2007 nama je življenje začela lepšati čudovita hčerka Ranya, od poletja 2009 pa še mali srček Jamal. Tako je večji del moje energije zdaj usmerjen v moja dva sončka in se pri svojem delu ukvarjam samo z nujnimi stvarmi. Vse drugo ob svojem času. Otroci so največje bogastvo!

30. november 2009

Spet ÂťtežimÂŤ sodelavcem v pisarni. Svoje delo imam rada in želim biti pri njem natančna. Mi pa jemlje ogromno energije, da v Jemnu stvari organiziram na način, ki zadovolji evropske turiste. Ti seveda želijo videti drugačnost, vendar vseeno pričakujejo, da tehnično stvari tečejo po načrtih. V Jemnu pa je veliko stvari nepredvidljivih, vendar poskušam vse podrobno predvideti in pripraviti. Zdaj s polno paro pripravljamo novoletna potovanja.

1. december 2009

Danes sem turistična vodnica skupini irskih deklet. Za nami je čudovit treking v gorovju Haraz. Čist zrak, enkratni razgledi, po petih urah intenzivne hoje pa odlično kosilo, ki so ga pripravili domačini. Sledi še zabava ob plesu in glasbi, potem pa si privoščimo nekaj kata, rastline, katere liste in vršičke stebel žveči precejšen delež jemenskega prebivalstva. Z ÂťoteklimiÂŤ lici, v katerih imamo stisnjene lističe kata, se vrnemo v Sano.

3. december 2009

Zjutraj odpeljem hčerkico Ranyo v vrtec. Vesela sem, da smo v najrevnejši arabski državi odkrili vrtec z evropskim vzgojnim programom in poukom v angleščini. V vrtcu so tudi ustvarjalni in ekološko usmerjeni, saj ustvarjajo izdelke iz že uporabljenega papirja, kartona in drugega materiala. Oh, kako bi bila akcija ÂťOčistimo državoÂŤ dobrodošla in potrebna v Jemnu! Problem pa je v miselnosti ljudi in v dejstvu, da država ljudem ne omogoča ne socialne ne zdravstvene varnosti, večina ljudi pa dela izključno za preživetje. Leta 2005 je Evropska komisija Jemnu namenila dva milijona in pol evrov človekoljubne pomoči, ki jo najbolj potrebujejo ljudje v revnih predmestjih in brezdomni otroci. 
Pa vendarle se v Jemnu nekaj premika. V kavarni Mokha Bunn je tudi center oziroma informacijska točka za nadebudno jemensko mladino, željno informacij o možnih zaposlitvah, štipendijah za študij v tujini in možnostih prostovoljnega dela. Pogosto za računalnikom delam v tej ali v sorodni kavarni Coffe Trader. Obe mesti sta priljubljeni shajališči tujcev, ki živijo v Jemnu, nevladnikov, študentov arabščine in aktivnih Jemencev.

4. december 2009

Jutranje pospravljanje. Ker smo praktično na robu puščave, se v enem tednu na policah nabere toliko prahu, kot da ga ne bi pobrisali vsaj dva meseca. Popoldne se z moževimi sestrami udeležimo poroke daljne sorodnice. Jemenke se tja odpravijo v skromni črnini, v dvorani pa sledi skorajda modna revija. V mini krilu, odštekani majčki in nogavicah sem prav asketska, seveda v primerjavi z Jemenkami v razkošnih, bleščečih oblekah in obilnim nanosom ličil. Na poroke grem le nekajkrat letno, z evropskega zornega kota se na njih ne dogaja prav veliko, gre le za druženje žensk.

5. december 2009

Danes je za nas nedelja. Z Waleedom odpeljeva vse otroke iz družine v bližnjo dolino Hamel, ki je za razliko od mnogih dolinic v bližini Sane polna ogromnih dreves, krasi pa jo tudi potoček. Žalostno je gledati, kako v okolici Sane zaradi pomanjkanja vode propadajo drevesa, ki so se oblikovala skozi stoletja, ali pa jih pač posekajo, ker so se odločili za gradnjo. Za kosilo se dobim s prijateljico Ireno. Radi preizkušava različne restavracije in danes se odločiva za filipinsko hrano na ulici Hadda.

6. december 2009

Dopoldne smo sinčka Jamala peljali na cepljenje. Program cepljenja je tu podoben kot v Evropi, cepivo pa država brezplačno dobi prek Združenih narodov. Kljub brezplačni storitvi mnogo ljudi ne cepi otrok, saj se cepiva bojijo. Zvečer sedem za računalnik, saj moram pripraviti nekaj ponudb za potnike, ki nas želijo obiskati v novoletnem obdobju.

7. december 2009

Ko odpeljeva Ranyo v vrtec, se z Waleedom odpraviva na hiter sprehod prek bližnjih vzpetin. Popoldne sem z otrokoma, potem pa se odpravimo v prelepo staro Sano. Ranya naju navdušeno opozarja na vse, kar opazi na tržnici. Ne glede na to, koliko časa živiš v Jemnu, je sprehod po stari Sani še vedno čaroben.