EUekspres

17. oktober 2009, Ljubljana

Pred natanko desetimi meseci sem v Ljubljani odprl prvi skandinavski bar Pri Larsu. Zdi se mi, da je to pravi čas za pogled nazaj in razmislek o mojem dosedanjem slovenskem popotovanju. Že kar prvi dan, ko sva se z mojim dekletom preselila iz norveškega Trondheima v Ljubljano, sva iz pasjega zavetišča posvojila kužka in takrat dokaj nenavaden začetek novega obdobja se danes zdi popolnoma logičen. Nekaj mesecev pozneje sva začela s poslom, posvojila še enega psa in odprla bar. Najini življenji sta združitev dveh velikih strasti – dela in ljubezni do živali. Skrbiva ne le za pse, ampak tudi za mačke in jim pomagava najti nove ter odgovorne lastnike. Pomagava tudi organizacijam, ki se borijo za boljšo prihodnost naših kosmatih prijateljev.

Sem natakar in sommelier, v gostinstvu pa delam že skoraj dve desetletji. Moje dekle Maja je učiteljica angleščine, ki trenutno poučuje na gimnaziji in piše doktorat. Predvsem pa mi pomaga razumeti, kako se v Sloveniji streže stvarem, in sprejeti značilnosti ter posebnosti, ki jim sam pravim Âťbalkanski načinÂŤ. Maja me tolaži, da bo slej ko prej vse dobro in naj se ne obremenjujem z malenkostmi. Ker sem državljan Norveške, ki ni članica Evropske unije, sem imel na začetku precej neprijetnosti, saj nobena od uradnih in pooblaščenih oseb ni točno vedela, katera pravila veljajo zame. Ali na kratko: ÂťKer ne obstajajo pravila, ti ne moremo pomagati.ÂŤ Z veliko potrpljenja in s pomočjo moje družine in prijaznih posameznikov mi je na srečo uspelo rešiti vse težave in zdaj sem 100-odstotno legalni priseljenec.

19. oktober 2009, Ljubljana

ÂťPapirologijaÂŤ je nedvomno tisto početje, ki mi ni ravno pri srcu. S tem se ukvarjam ob ponedeljkih (no, ali se vsaj poskušam ukvarjati). Lahko bi napisal knjigo o vseh zakonih in pravilih, s katerimi sem se moral seznaniti, pa o obrazcih, ki jih moram dnevno izpolnjevati. Nikoli ne bom pozabil opravljanja izpita iz varnosti in zdravja pri delu, saj norveški v Sloveniji ne šteje. Eno od vprašanj je bilo: ÂťNavedite tri aktivnosti, po katerih si morate umiti roke.ÂŤ Precej smešen je tudi obrazec, ki ga moram izpolniti in podpisati vsak dan, ko pridem v službo. Označiti moram, katerih boleznih nimam … na tisti dan. Kaj pa zdrava pamet?

20. oktober 2009, Ljubljana

Kakšen je moj vsakdanjik? Na sprehod peljem pse. Grem na fitnes. Nekaj pojem. Odidem v službo. Ta del je zaenkrat precej zapleten, saj je do mojega bara zaradi cestnih del težko priti. Spet namreč prekopavajo staro mestno jedro, tako da posel ne teče tako, kot bi moral. Res ne razumem, kako mestne oblasti ne vedo, kdaj in kako bi morala potekati gradbena dela. Moja celotna poletna sezona je šla po zlu, saj zaradi načrtovanih del na Gornjem trgu, kjer je moj bar, nisem zaprosil za dovoljenje, da bi postavil mize tudi zunaj, pred lokalom. Ampak dela so prestavili, kar pomeni, da bodo v resnici prekopavali naslednje leto ... Seveda zagovarjam izboljšave, vendar to počasi postaja naravnost smešno. Žal mi je tudi za moje sosede, ki stežka plačujejo visoke najemnine, posla pa ni. Gospodarska kriza ni ravno v pomoč. Tudi mestne oblasti ne.

22. oktober 2009, Ljubljana

Kako lahko nekdo postreže džintonik v kozarcu za vino in z dvema kockama ledu?

23. oktober 2009, Ljubljana

Vsaka dva tedna se Maja odpelje v Celovec, kjer nakupi tisto, kar potrebujemo za bar. Med nakupljenim je tudi meta. Prava meta, ne poprova meta! V Ljubljani je ni mogoče dobiti. No, mogoče sem in tja, vendar se človek na to pač ne more zanesti. Ko bom imel kaj več časa, jo bom začel gojiti sam, ampak verjetno se bo našel kakšen predpis, ki mi bo to prepovedal.

24. oktober 2009, Gažon

Ves dan smo obirali oljke! Moj prijatelj, ki je obenem tudi moj sosed, me je povabil v svoj mali oljčni nasad. Kraj je zares idiličen, razgled pa fascinanten – nič čudnega, da imajo njegove olive tako dober okus. Med bolj prijetne plati življenja v Sloveniji nedvomno spadajo prijaznost, radodarnost in iskrenost ljudi. Res hvala za to enkratno izkušnjo!

25. oktober 2009, Britof pri Kranju

Naši psi imajo prijatelje, s katerimi se radi družijo. Tako kot mi! Lastniki mačk in psov smo nedvomno malce posebni, zato je dobro, da se družimo in drug drugemu dajemo občutek, da smo povsem normalni. Ko se preseliš v novo državo, so domače živali res odličen način za spoznavanje novih ljudi ali pa obisk krajev, ki niso uvrščeni med najbolj razvpite turistične točke.

26. oktober 2009, Ljubljana

Nedolgo tega sem v kolumni, ki jo pišem za neko revijo, pisal o slovenskem odnosu do vožnje pod vplivom alkohola. Ali lahko že nehate obtoževati vse druge in pomislite, da ste pravzaprav odgovorni vi sami? Prav tako ni županova krivda, da morate plačevati za parkiranje v mestu in da ni dovolj parkirnih mest ravno tam, kjer ste se odločili, da boste parkirali. Poleg tega taksiji v Sloveniji niso tako zelo dragi. Skratka, kar želim povedati je, da me skrbi, da mi je mar in da nočem, da kdo umre ali pa ubije nekoga drugega, ker je najprej pil, potem pa sedel za volan.

27. oktober 2009, Ljubljana

Pravkar sem bil ÂťprisiljenÂŤ v posvojitev mačka, kar pa pravzaprav sploh ni bila slaba ideja! Čestitke meni in mojemu malemu tigrastemu prijatelju.