Dan odhoda. Po dveh letih in pol bivanja v Vilniusu sem se odločil, da se vrnem. Lepo je bilo živeti v Litvi – sem sem prišel zato, da bi se izpopolnil v znanju težkega, starodavnega jezika – litovščine. To je bilo z ustvarjalnega vidika moje najplodnejše obdobje. V tem času sem izdal šest knjig (lastnih, prevodov, slovarjev, tistih knjig, ki sem jih uredil), vseeno pa me je mučil občutek, da sem naredil mnogo manj, kot bi lahko. Slovenski lektor v Vilniusu mi je očital, da kot svobodni umetnik ničesar ne počnem, da se pasem na državnih jaslih (štipendija), malce brenkam na kitaro, preganjam ženske (morda sem dajal napačen vtis?), pijem pivo in obiskujem nočne lokale. On je namreč vsak dan garal kot vol, bil je prfoks, bil je izobražen, z diplomo, bil je poslan s strani centra, dali so mu računalnik, denar za fotokopije in še razne druge pripomočke (morda celo leskovo šibo, bil je strog!), da je lahko prfokseval. Meni pa je očetnjava, katere blagor sem na lastni koži skusil, zaračunala vsak mesec 200 evrov za prispevke, in če ne bi v najboljšem možnem trenutku prodal delnic, bi moral Litvo zapustiti mnogo, mnogo prej, kot jo zapuščam.
Morda je zdaj pravi trenutek za vrnitev. Kriza se je v Litvi že globoko zajedla v vse pore družbenega življenja, cene kruha so poskočile, mafijci so požgali klub, v katerem sem igral kitaro in zmagoval na karaokah. Na karaokah, tako je! Kaj pa drugega preostane glasbeniku, ki je pogorel? V Sloveniji se po radiu niso vrtele moje skladbe (Masturbacija, Rasist, Dekle iz drugega razreda), v Litvi pa niso razumeli mojih besedil, zato sem uteho našel v karaokah.
Iz Lomže na severu Poljske, kjer sem prenočil, se peljem v Varšavo. Ne morem obiti tega mesta, Poljaki ne poznajo obvoznic, treba je prevoziti 50 semaforjev in se bojevati z vozniki za vsak košček ceste.
Zvečer se pripeljem v Bielsko-Bialo, mesto, v katero se vedno znova vračam, mesto, od koder sta doma Bolek in Lolek. Tam me že čakajo gostoljubni Kopčiki: Agnieška, Mihal ter njuna triletna hčerkica Klara, ki je tako prijazna, da mi za tri dni odstopi svojo posteljo. Ravno Kopčikom se imam zahvaliti, da sem že tolikokrat uspešno gostoval v tem južno-šlezijskem mestu.
Iz Bielska se mi ne mudi. Počakal bom v tem mestu. Pri Kopčikih. Z Agnieško greva na faks, k njenim študentkam. Faks je bil vedno sinonim za svobodo izražanja, zato se lahko tam izrazim z igranjem poljske himne. Ni še Poljska vsa propadla, dokler mi živimo!
V Bielsku se najraje zatečem v Galerijo, lokal na mestnem gričku, kjer sem že velikokrat nastopal. Nanj me vežejo nostalgični spomini – tu sem leta 2005 predstavil svojo knjigo, prevedeno v poljščino, tu sem se skrival pred obritoglavci, ki niso oboževali moje različice poljske himne, tu sem tudi slovenskim razumnikom plačal rundo piva, potem pa so odšli v hotel, ne da bi častili tudi sami. Razumniki! Že sama beseda vse pove.
Gospod Frančišek je lastnik tega lokalčka, nekoč je bil čelist pri lokalnih filharmonikih, s katerimi so v sedemdesetih letih snemali glasbo za Bolka in Lolka.
Frančišek se je postaral, zdaj ne more več gósti, lahko pa ti v vrček natoči centimeter manj piva in je kljub temu prijazen.
Jutro slovesa. Klobase za zajtrk in čaj. Na svidenje, Kopčiki, vidimo se v Sloveniji!
Češka vinjeta, in to samo za štirinajst dni!
Ahoj, Brno! Pri Petru in njegovi ženki.
S Petrom se s tramvajem peljeva v središče Brna, drenjajoča se med hokejskimi navijači, ustaviva se v knjigarni, kjer si kupim Švejka v originalu.
Zakajen, toda imeniten lokal na Čapkovi ulici. Še preden sedeš za mizo, ti Ga natakarica prinese. Češko Pivo je simbol čutnosti. Poskušam se sporazumevati v češčini, ki je podobna tisti, ki jo govori Jernej Kuntner. Vesela druščina smo – Laura, Petr, Maja, Libor, Doležal, František, Hrdličkova, Fridek Mistek, Majne Venihkajt!
S Petrom se vračava pozno in bova nekatere neprijetne reči zatajila pred njegovo ženko. Potiho, po prstih se prikradeva v stanovanje.
Spim na napihnjeni blazini, ki jo je Petr že prej napihnil z nožno pumpo (po češko nafoukal jo je). Spomnim se, ko sem pred leti spal na napihnjeni blazni v Bielsku. Agnieška ni imela pumpe in smo pihali kakšno uro, malce je pihal dr. Kopčik, malce dr. Kopčikova, malce pa jaz.
Nashledanou, Petr in ženka – uganila je, kje sva bila včeraj, vendar je tolerantna! Zapuščam Brno, pred odhodom še kozarček češke kokakole – kofole. Dobra je za odganjanje mačka, kiselkasta in mehurčkasta. Na bencinski je kupim par steklenic za domov.
Brno – Dunaj – Celovec – Untrlojbl – Dojčer Peter – Lojbl – Ljubelj – Podljubelj – Trž'č.
Slovenija – mati, Slovenija – očetnjava, Slovenija – foterland, tu sem, spet sem tu! Ne bojim se te več. Bodiva spet prijatelja, my LOVE. Čutim medpono -love-, čutim jo, ker je Slovenija edina država, ki vsebuje ljubezen! Kaj pa na to poreko v Džibutiju? Ibu namreč v eskimščini pomeni ljubezen. Džibuti, Džibuti, to bo moja naslednja destinacija!
Minilo je pet let, odkar je Slovenija postala članica Evropske unije. V tem času pospešeno dobivam...
januar 2010
Vesela sem, da smo v najrevnejši arabski državi odkrili vrtec z evropskim vzgojnim programom
november 2009
Zagovarjam izboljšave, vendar to počasi postaja naravnost smešno âŚ
september 2009
Nismo prečkali meje, meja je prečkala nas
julij 2009
Dnevnik Sare Rajh
maj 2009
Dnevnik Klemena Piska
Izdalo: Predstavništvo Evropske komisije v Republiki Sloveniji
Uredniški odbor: Špela Horjak, Predstavništvo Evropske komisije v Republiki Sloveniji; Nina Sankovič, Studio 3S
Avtorji člankov: Nina Sankovič, Matjaž Štefančič, Mitja Kandare, UKOM
Fotografije: Avdiovizualna knjižnica Evropske komisije, foto arhiv Evropskega parlamenta, Istock, CNVOS, Matjaž Štefančič
Produkcija: STUDIO 3S, podjetje za tržne komunikacije, d.o.o.
Do you recognize that this is correct time to get the loans, which can help you.