EUekspres

5. oktober 2008, Ljubljana

Čudovit sončen dan je polepšan v krogu sester Soroptimistk, članic humanitarnega društva iz Ljubljane. Z vzpenjačo gremo na Grad, od koder pogled sega na Julijce in Karavanke. Mislimo na naše fante, ki hodijo čez Komno do Vrsnika. Kakšno srečo imajo, da je sneg, ki je zapadel prejšnji teden, že skopnel, sicer moji Islandci ne bi mogli čez hribe.
Na ladjici po Ljubljanici prisluhnem pogovoru o krizi na Islandiji. Doma na Islandiji nisem že dva tedna in nekako še ne dojemam, kaj se je zgodilo.

6. oktober 2008, Bovec

V Hotelu Kanin se povežemo z Islandijo. Slutimo, da se tam na severu nekaj dogaja.
Islandski premier je povedal, da so banke v stečaju.  Vlada zagotavlja prihranke vlagateljev, vendar ni jasno, kolikšen del. Srečanje z mediji je zaključil z besedami Bog obvaruj Islandijo! 
Odkar sem se preselila na Islandijo imam prvič slab občutek. Do zdaj je vse potekalo tako enostavno in brez težav. Na mobilne telefone začenjajo prihajati SMS sporočila, naj zaradi menjalnega tečaja ne uporabljamo kreditnih kartic. Začenjamo govoriti o času pred propadom bank in po njem.

13. november 2008, Akureyri

Turistična agencija Nonni Travel praznuje dvajseto obletnico. Ne morem verjeti, da je od njene ustanovitve minilo že toliko let! Naša glavna ponudba je predstavitev lepot narave in naroda, ki je otok naselil pred več kot tisoč leti in marsikaj preživel.
Recesija se že čuti in oblak skrbi visi nad Islandijo, mi pa odhajamo na Škotsko. Potovanje v Edinburgh je nagrada za naše uslužbence. Vsi smo nekako nerazpoloženi in slaba vest visi nad nami - v našem podjetju ne čutimo krize, toda vseeno nam ni prijetno, da potujemo na oddih v času, ko ljudje v mrazu protestirajo in zahtevajo zamenjavo vlade.

7. december 2008, Akureyri

Deset stopinj je pod ničlo, mi pa gremo v gozd po božično drevesce. Vnuk izbere velik borovec. Veselimo se božiča, dan pa je kratek, samo štiri ure svetlobe.  Poslušamo radio, gledamo televizijo in ne vemo več, kaj je res in komu naj verjamemo. Mislimo na praznike in svetlobo po 22. decembru, ko bo vsak dan za en kurji korak daljši.

13. december 2008 , Akureyri

LaufabrauĂ° je islandska tradicionalna božična posebnost. Tanko razvaljano testo izrezljamo in okrasimo, potem pa ocvremo. Petnajst nas pri tem opravilu sedi v dnevni sobi naših prijateljev.

28. december 2008, Arnarnesshreppur (Eyjafjordur)

Temperatura je plus pet stopinj Celzija in za dve uri grem kolesarit, da si prezračim možgane. Islandci niso več samo mirni, pasivni gledalci. Dosti jim je vsega, želijo vedeti, koliko država dolguje in kaj to pomeni za nas, smrtnike. Tistih 40 tajkunov ne briga kaj dosti, da so našo “ladjo” z imenom Islandija prevrnili na bok, saj ne bodo izgubili več kot le ščepec tistega,  kar so “prislužili”. Svoje prihranke so že spravili na toplejše otoke. Mi, naši otroci, vnuki, pravnuki, prapravnuki itd. pa bomo morali plačevati dolgove, ki so jih oni ustvarili.  Življenje je tako nepredvidljivo in polno presenečenj.

26. januar 2009, Akureyri

Vlada je padla. Ali je mogoče, da so tisti, ki zdaj prevzemajo vladno krmilo, kaj bolj informirani in nas bodo bolje obveščali o tem, kaj se dogaja? Upajmo! Spet bodo volitve, tokrat dve leti prej kot običajno. Krona se je nekoliko okrepila.
Morje je se vedno mrzlo, hribi še vedno na svojem mestu, tople vode je na pretek, torej nič nam ne manjka.

Spominjam se, kako je bilo včasih …

1. december 1974, Reykjavik (spomin)

Dan islandske suverenosti. Takrat v temi in mrazu prvič stopim na islandska tla. V Reykjaviku vidim množico bank in zlatarn – torej je to civilizirana država, pomislim. Sem me je povabil Islandec, ki sem ga spoznala v Sloveniji in v katerega sem se noro zaljubila. Postal je del mojega življenja in celo oče mojih sinov.  Bila sem na poti v Indijo in se spotoma ustavila na Islandiji, zdaj pa sem tukaj že 34 let. Indijo sem končno obiskala šele leta 2000.  Mi delamo načrte, življenje pa nam piše in riše čisto drugačne poti. 

19. oktober 1975, Akureyri (spomin)

Rodil se je moj prvi sin. Nič, kar sem do zdaj naredila v življenju, se ne more primerjati z rojstvom otroka. Sreča, popolnost, mir v duši.

26. avgust 1981, Akureyri (spomin)

Rojstvo mojega drugega sina. Neizmerna sreča. Islandija je dežela sanj, svetlobe, prekrasnih naravnih lepot. Nikjer drugje ne bi živela.  Solze mi tečejo po licu, ko gledam, kako polnočno sonce izgine v morju in se kmalu spet prikaže na obzorju. To je tisto, kar iščemo v življenju. Trenutke, ki nas obdarijo z vzdihljajem in strastjo do življenja. S sinovoma govorim slovensko, da bi ohranila svoj materni jezik in jima dala nekaj moje rodne dežele.

23. februar 2009, Akureyri

Krize pridejo in grejo, prav tako kot življenje. Bistvo vsega v našem kratkem obisku na Zemlji je, da imamo radi sami sebe in da ne pozabimo, da nismo sami na tem svetu in da naši pogledi na svet niso edini. Slovenija in Islandija. Dve različni deželi, toda ljudje so si podobni. Pridni, delovni, zabavni in s človeškimi napakami kot vsi ljudje na tem svetu.