EUekspres

In kaj morate storiti, da se bomo naslednjič (morda) pogovarjali tudi o vas?

Lepota, izjemno očarljiv značaj, naklonjenost naduram in poznavanje kakšnega pomembnega Evropejca vam ne bodo kaj prida v pomoč: treba bo opraviti izpit oziroma preizkus znanja (concours), za katerega zdaj že skoraj vsi vemo, da ni mačji kašelj in da zgolj polurno prebiranje brošuric nikakor ne bo zadostovalo.

No, najprej spoznajte EPSO, Evropsko službo za izbor osebja, ki se ukvarja z razpisi, prijavami in organizacijo testov, torej s celotnim postopkom, na katerem izberejo osebje za delo v vseh institucijah EU - Evropski komisiji, Svetu EU, Evropskem parlamentu, Sodišču Evropskih skupnosti, Računskem sodišču, Ekonomsko-socialnem odboru, Odboru regij in pri Evropskem varuhu človekovih pravic. Potem se prijavite na natečaj - javni razpisi so objavljeni v dnevnem tisku, na spletni strani Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, Uradnem listu EU, ki omogoča brezplačni elektronski dostop, in seveda na spletni strani EPSO, kjer najdete tudi primere testov, osvežene informacije glede posameznih natečajev in, najpomembneje, obrazce za prijavo.

Prijava poteka “on line”, prek spletne strani, in sicer v treh delovnih jezikih evropskih institucij - angleškem, nemškem ali francoskem, osnovna pogoja za prijavo na razpis pa sta dva: državljanstvo države članice EU in zelo dobro znanje maternega ter zadovoljivo še enega uradnega jezika EU, ki ni materni jezik.

Kdor se želi zaposliti v institucijah EU, potrebuje vsaj srednješolsko izobrazbo (za delovna mesta asistentov in tajnic - kategorija AST), za uradnika ali prevajalca oz. tolmača (kategorija AD) pa je treba imeti visokošolsko diplomo.

Zahteve po morebitnih delovnih in strokovnih izkušnjah se razlikujejo od razpisa do razpisa,  sicer pa imajo možnosti za zaposlitev v institucijah EU najrazličnejši izobrazbeni profili - pravniki, ekonomisti, veterinarji, agronomi, poslovni sekretarji, jezikoslovci, revizorji, diplomanti političnih ved, strokovnjaki s področja znanosti in raziskav, informacijske tehnologije itd.

Sanje o polurnem testu in rezultatih naslednji teden …

… se hitro razblinijo: izbirni postopek je namreč sestavljen iz treh delov in se navadno začne s predizbirnimi testi, ki vključujejo poznavanje EU in verbalno ter numerično razumevanje besedila. Preverjanje poteka s pomočjo računalnika, med štirimi ponujenimi možnostmi izberete pravilni odgovor. Predizbirni testi potekajo v angleščini, nemščini ali francoščini (jezik je treba izbrati že ob prijavi).

Če ste uspešni, čez nekaj mesecev sledita preverjanje znanja s področja, na katero se prijavljate (test s štirimi možnimi odgovori) in pisni izpit; njegova oblika je odvisna od vrste delovnega mesta, na katerega se prijavljate; njihov namen je med drugim preveriti kandidatovo znanje na določenem področju in njegove analitične sposobnosti. Tudi ta del poteka v enem od treh tujih jezikov, povzetek pisnega dela pa je treba napisati v materinščini.

Najboljše povabijo še na zadnji, ustni izpit, ki ga opravljate v Bruslju, medtem ko prva dva testa pišete v Ljubljani.
Kandidati, ki opravijo tudi ustni izpit, so uvrščeni na rezervni seznam, iz katerega institucije ÂťčrpajoÂŤ zaposlene, ko se pojavi potreba po novih močeh. Opravljeni concours torej še ne pomeni, da se boste v institucijah EU tudi takoj zaposlili. Večina delovnih mest je v Bruslju in Luksemburgu, v Sloveniji pa lahko delate na Predstavništvu Evropske komisije ali v Informacijski pisarni Evropskega parlamenta.
Ker se postopki preverjanja znanja razlikujejo glede na področje dela in delovno mesto, vedno zelo pozorno in od začetka do konca preberite besedilo natečaja.

Če se želite zaposliti v kateri koli državi članici EU, Švici, Islandiji, Liechtensteinu ali na Norveškem, vam bo v veliko pomoč mreža EURES. Mreža združuje ponudbo in povpraševanje na trgu dela v EU ter omenjenih štirih državah, vanjo pa so vključeni nacionalni javni zavodi za zaposlovanje in Evropska komisija. Svojo nalogo - informiranje, svetovanje in posredovanje zaposlitve – EURES opravlja prek dveh mehanizmov - spletne strani in svetovalcev, ki delajo v zavodih za zaposlovanje posameznih držav ali v partnerskih organizacijah mreže EURES. Več o tej storitvi boste izvedeli v naslednji številki EUEKSPRESA.

Najnižji uradniki (tisti brez delovnih izkušenj) mesečno zaslužijo približno 4.000 evrov, plačilo pa narašča skladno z vzpenjanjem po karierni lestvici (generalni direktorji generalnih direktoratov lahko mesečno zaslužijo tudi več kot 15.000 evrov), asistenti med 3.000 in 7.000 evrov mesečno, tajniško osebje pa od 2.300 do 4.400 evrov. Govorimo seveda o bruto zneskih, davki na dohodke evropskih uradnikov (od 8 do 45 odstotkov dohodka) se vrnejo v proračun Unije. Vse o plačilnih razredih, ugodnostih in pravicah EU uradnikov izveste v posebnem pravilniku.

Osem argumentov za zaposlitev v EU institucijah

• delo v mednarodnem okolju in z njim povezana znanja ter izkušnje, ki bi jih drugje težko dobili
• odpiranje vrat novim priložnostim in pomembna obogatitev življenjepisa
• dobro plačilo –  približno 46.000 evrov letno za diplomanta brez delovnih izkušenj
• visoki dodatki, ki so odvisni od osebnih okoliščin, vključno s 16-odstotnim dodatkom za bivanje v tujini, ki ga zaposleni prejema v času celotne poklicne poti, otroški dodatek, dodatek za izobraževanje in gospodinjski dodatek
• možnosti stalnega brezplačnega izobraževanja, vključno z jezikovnim izobraževanjem
• urejeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje
• brezplačno izobraževanje otrok na evropskih šolah, odvisno od števila prostih mest
• delo v okolju, ki spodbuja družinsko in družabno življenje - v Evropskem parlamentu so denimo tudi vrtec, prostori za druženje in obiske, dvorana za fitnes …

Mančina izkušnja

Čeprav sem pred tremi leti opravljala ÂťevropskoÂŤ službo - ukvarjala sem se s posredovanjem informacij o EU in imela stike s sodelavci po vsej Evropi, se moje poznavanje EU ni moglo primerjati s tem, kar o njej vem zdaj. Življenje in delo v tujini sta me pravzaprav prisilila, da sem se za zanjo začela zanimati še bolj. Bila je vsepovsod: v službi, na avtobusu, na metroju in na zabavah. In takrat je EPSO objavil concours za asistente.
Priprave? Knjige in priročnike o EU, o možnih vprašanjih ter o besednih in matematičnih vprašanjih, s katerimi EPSO preverja splošno razgledanost in logično razmišljanje, sem dobila od prijateljev in sodelavcev ter v specializiranih knjigarnah, kjer je na voljo literatura za pripravo na te natečaje.
Po vseh jezikovnih tečajih in družabnih dejavnostih mi ni ostajalo veliko časa za učenje, zato sem se za knjige spravila pozno zvečer in vztrajala do zgodnjih jutranjih ur, intenzivno pa sem se pripravljala zadnja dva tedna pred testom.
Tisti, ki smo uspešno opravili prvi del (poznavanje EU in verbalna ter matematična vprašanja), smo nato EPSO poslali svoje popolne prijave. Šele po tem, drugem ÂťsituÂŤ, skoraj pol leta kasneje, smo bili povabljeni na intervju, test poznavanja dela z računalnikom in pisanje eseja. Intervju lahko opišem kot polurni pogovor s šestčlansko komisijo o svojem preteklem in sedanjem delu, o poznavanju EU ter kot test, s katerim preverijo, kako se posamezniki odzivamo na različne stresne situacije, ki se znajo pripetiti na delovnem mestu. Priznam, ni bilo prav prijetno, kapljice znoja so mi tekle po hrbtenici, kot bi bila prvič na ustnem zagovoru. Preverjanje računalniškega znanja pa je bilo, vsaj zame, Âťmala malicaÂŤ, saj je zadostovalo pokazati le znanje Worda. Pisanje eseja je delovalo precej bolj zahtevno, saj je bilo treba doseči vsaj 75-odstotno uspešnost, vendar so bile teme dovolj splošne, da ni bilo težko napisati stran ali dve, kolikor se je od nas pričakovalo.
Sporočilo o moji uspešnosti me je nekega sončnega dne čakalo v mojem EPSO profilu. Seveda, pozitiven odgovor!  Te dni zaključujem svoje delo na Svetu EU, kjer sem v zadnjih dveh letih in pol pridobila delovne izkušnje v slovenskem prevajalskem oddelku ter v oddelku za politiko in načrtovanje Vojaškega štaba Evropske unije (European Union Military Staff), in se veselim novega delovnega mesta v Uradu za sodelovanje EuropeAid.

Manca Turk

Prvi(č) v Evropskem parlamentu

Da znaš ceniti Slovenijo, moraš nekaj let živeti zunaj njenih meja. Da spoznaš delovanje Evropske unije, je treba oditi v Bruselj in se zaposliti v eni od evropskih institucij. Takšna je vsaj moja izkušnja po nekajletnem bivanju in delu v Evropskem parlamentu. Kako se je vse skupaj začelo? Moj prvi stik z evropskim administrativnim ÂťmastodontomÂŤ sega v jesen 1997. Ko sem še kot študent v sklopu študijskega obiska Evropske komisije vprašal takratnega vodiča po Komisiji, kako se dobi delo v evropskih institucijah, je bil odgovor zelo kratek: težko. Nad ÂťzgovornostjoÂŤ nisem bil pretirano navdušen,  je pa vzbudila zanimanje …
Prek različnih oblik študentskega sodelovanja sem spoznal ljudi, ki so bili precej bolj radodarni z informacijami. Imel sem tudi srečo – obče-politična situacija je pripeljala do Âťvelikega pokaÂŤ - petega kroga širitve. Jeseni 2002, ko so se zaključevala pogajanja kandidatk za članstvo, se mi je nepričakovano ponudila priložnost …
Prva se je zganila politika. Najmočnejša poslanska skupina v Evropskem parlamentu, skupina Evropske ljudske stranke (krščanskih demokratov) in Evropskih demokratov (EPP-ED), se je zgodaj jeseni leta 2002 odločila, da v svoje vrste sprejme po enega sodelavca iz vsake (prihodnje) nove članice. Informacija o nameri je prišla do mene in treba se je bilo zganiti. Poenostavljeno rečeno: ponudbo sem dobil v ponedeljek, odločiti sem se moral do torka, čez mesec dni pa sem bil že v svoji pisarni v Bruslju. Januarja 2003 sem tako prvič v življenju prestopil prag Evropskega parlamenta. Bil pa sem tudi prvi Slovenec, ki se je tam zaposlil. Po treh tednih se mi je pridružila kolegica v skupini Socialdemokratov v Evropskem parlamentu, potem pa iz meseca v mesec še kdo. Danes je tam že Slovenija v malem. Po treh letih in pol sem vrnil v Slovenijo, da sodelujem pri projektu predsedovanja Slovenije Svetu EU. Danes kot v.d. direktorja Urada Vlade RS za komuniciranje lahko mirne vesti zatrdim, da je bila to najtežja, a hkrati tudi najboljša izkušnja, ki sem jo lahko v svoji sicer razmeroma kratki poklicni karieri doživel. Brez te izkušnje bi mi marsikatera vrata ostala zaprta, predvsem pa bi bil precej bolj slep za tista priprta, ki sicer niso neposredno na očeh, a jih je s pravilnim pristopom moč odpreti.

mag. Anže Logar, v.d. direktorja
Urad Vlade RS za komuniciranje