EUekspres

Ženske, starejši, invalidi, vi, jaz … Seznam je skoraj neskončen

Skoraj 80 odstotkov invalidnih žensk je žrtev psihičnega in telesnega nasilja.
Romi, Sinti, Cigani in popotniki so diskriminirani pri zaposlovanju, nastanitvi in izobraževanju ter so redne žrtve rasnega nasilja. Zaposlenost starejših  je 42-odstotna.

Protipriseljenska naravnanost se stopnjuje; odraža se v širokem razponu dejanj, od psovk do požigov. Kot kažejo uradna in neuradna poročila o rasnem nasilju in kriminalu, so najpogostejše žrtve nasilja etnične manjšine v državah, neprijavljeni priseljenci, Judje, muslimani, priseljenci iz Severne Afrike, nekdanje Sovjetske zveze in nekdanje Jugoslavije, begunci/prosilci za azil ter Romi ali Sinti.

Največ nasilnih in diskriminatornih dejanj, usmerjenih proti etničnim manjšinam ter skupinam tujcev, zagrešijo javni uradniki - policisti in uradniki za priseljevanje.

Mednarodna nevladna organizacija za varstvo človekovih pravic Amnesty International med drugim poroča o predlogu, s katerim bi prepovedali podajanje kakršnih koli informacij o homoseksualnosti v izobraževalnih institucijah (zaradi neupoštevanja ukrepa bi lahko sledil tudi zapor). Poročila se nanašajo tudi na stigmatizacijo in ponižujoče postopke za ženske, žrtve posilstva ali nasilja v družini, ki jih celo svetovalci označujejo za vlačuge ter na zavrnitev obiska Informacijskega tovornjaka kampanje EU proti diskriminaciji, ki poteka pod geslom ÂťZa raznolikost. Proti diskriminacijiÂŤ. Kje? Vse to se dogaja v Evropski uniji.

Dobra pravna podlaga …

Evropska unija veliko pozornosti namenja boju proti diskriminaciji na osnovi narodnosti in zagotavljanju prostega pretoka delovne sile znotraj EU, o čemer pričata zajetna zakonodaja in sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti.

Posebej pomembno za zagotavljanje enakih možnosti in preprečevanje diskriminacije je bilo leto 2000: EU je takrat sprejela dve direktivi, ki preprečujeta, da bi bili posamezniki v Evropski uniji diskriminirani na podlagi rase in narodnosti (Direktiva o rasni enakosti) in na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti (Okvirna direktiva o zaposlovanju). Obe direktivi opredeljujeta sklop načel, ki vsem ljudem v EU zagotavljajo skupno minimalno raven pravne zaščite pred diskriminacijo.

Izhajata iz 13. člena Amsterdamske pogodbe, ki je začela veljati maja 1999, vse države članice pa so ju morale do leta 2003 vključiti v nacionalne zakonodaje. Za ukrepe, ki odpravljajo diskriminacijo zaradi starosti in invalidnosti, so lahko zaprosile za podaljšanje roka do konca leta 2006.

Omenjeni direktivi ne urejata vprašanja diskriminacije zaradi spola. To področje pokriva Direktiva 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja žensk in moških pri zaposlovanju in poklicnem delu.

Leta 2000 so voditelji držav članic Evropske unije na zasedanju v Nici razglasili Listino o temeljnih človekovih pravicah EU, ki pa ni pravno zavezujoča.  Listina je prvič jasno določila celovit obseg temeljnih državljanskih, političnih, socialnih in ekonomskih pravic državljanov EU.

… in veliko steklenih stropov

Skupaj s porastom števila žensk na vodstvenih delovnih mestih v sedemdesetih letih 20. stoletja se je pojavil tudi pojem stekleni strop (glass ceiling). Ta metaforično predstavlja nevidne ovire, ki v obliki predsodkov in stereotipov onemogočajo napredovanje ali zasedanje pomembnejših delovnih mest določenim družbenim skupinam (ženskam, pripadnikom in pripadnicam rasnih, verskih ali etničnih manjšin).

Prav zaposlovanje je polje, na katerem se pojavlja ogromno primerov diskriminacije različnih skupin: žensk, pripadnikov etničnih manjšin, invalidov, ki so najranljivejša skupina na trgu dela, starejših ter istospolno usmerjenih žensk in moških. Iz diskriminacije na osnovi spola, sicer ene najstarejših in najpogostejših oblik diskriminacije v družbi, izhajajo neenako plačilo za delo, neenake možnosti za napredovanje, omejen dostop do določenih poklicev in delovnih mest, spolno nadlegovanje … Zgovorna je tudi statistika: ženske v državah Evropske unije so za enako delo plačane v povprečju 15 odstotkov manj kot moški in še vedno zasedajo manj kot četrtino sedežev v parlamentih držav članic EU. Poleg stereotipne delitve vlog in oklepanja starih vzorcev je pomemben razlog za neenakopraven položaj žensk pri zaposlovanju tudi njihovo (potencialno) materinstvo. S tem povezana oblika diskriminacije je prikrita in težko dokazljiva.

Strokovnjaki opozarjajo, da je prav prikrita diskriminacija veliko bolj razširjena, kot mislimo in da prežema pravzaprav vsak vidik življenja –  med drugim je opazna v neenakem odnosu učiteljev in socialnih delavcev do pripadnikov etničnih manjšin, segregaciji v številnih šolah ter institucionalnem rasizmu in diskriminaciji, ki ju izvajajo birokrati ter policija.

Kako zares izkoreniniti diskriminacijo?

Diskriminacija zaradi osebne okoliščine, lastnosti ali stanja razlikuje, izključuje in omejuje posameznike ali skupine ter jim odreka enake možnosti. Zakonodaja, ki diskriminacijo prepoveduje, tega ne more preprečiti, saj jo ustvarjamo ljudje sami. Včasih iz nevednosti in nehote, običajno pa so vzroki za nastanek diskriminacije socialne in ekonomske narave, pogosto povezani še s psihološkimi travmami ter raznovrstnimi predsodki. Odprava diskriminacije je zato dolgoročen in večplasten projekt, ki ne zajema zgolj dobro začrtane politike ter razpoložljivih pravnih instrumentov.
Ključnega pomena so vzgoja, izobraževanje in ozaveščanje prebivalstva. Prav zato je EU letošnje leto razglasila za evropsko leto enakih možnosti za vse. S tem želi sprožiti obsežno razpravo o prednostih, ki jih evropskim družbam prinaša različnost; seznaniti državljane z njihovo pravico do enake obravnave in življenja brez diskriminacije – ne glede na spol, raso ali narodnost, vero ali prepričanje, invalidnost, starost in spolno usmerjenost, in uveljavljati enake možnosti za vse.

Rasistično nasilje in diskriminacija, ugotavljata tako Agencija Evropske unije za temeljne pravice kot Amnesty International, ostajata resni težavi v državah članicah EU. Pri tem pa ne gre pozabiti, da se diskriminacija pojavlja tudi v prikritih oblikah, ki jih uradni podatki ne zabeležijo.

Več diskriminacije je v družbi, kjer predsodki veljajo za bolj upravičene in sprejemljive, kjer je več nezaupanja in strahu. Pomembno vlogo igrajo tradicija, stopnja revščine, vera in kultura. 
Vendar pa za izkušnjo diskriminacije in okolja, kjer strah ter razraščanje stereotipov in predsodkov prevladujejo nad načelom enakih možnosti za vse, ni treba daleč.

EU bo uvedla enotne kazni za rasno nasilje in sovraštvo ter zanikanje genocida. Zagrožena kazen bo od enega do treh let zapora. Baltske države, Poljska in Slovenija z izkušnjo totalitarnih režimov so v posebni izjavi pozvale, naj se v dogovor vključi tudi kaznivost nasilja in sovraštva na osnovi političnega prepričanja. Članice imajo po sprejetju sklepa dve leti časa, da po potrebi uskladijo svojo zakonodajo. Slovenija bo to storila v sklopu prenove kazenskega zakonika.

EU vsako leto izbere temo za ozaveščanje evropskih državljanov in spodbujanje nacionalnih vlad k dejavnostim na tem področju. Tema evropskega leta 2008 bo medkulturni dialog,  glavni cilj pa je spodbujanje kulturne različnosti in aktivnega državljanstva. Medkulturni dialog je že del številnih evropskih politik (izobraževanje, mladi, boj proti rasizmu, azilna politika) in del odnosov EU s tretjimi državami.

Agencija Evropske unije za temeljne pravice s sedežem na Dunaju je naslednica Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije (EUMC). Njene glavne naloge so zbiranje, analiza in posredovanje podatkov o spoštovanju temeljnih pravic v EU ter strokovna pomoč državam članicam in evropskim institucijam pri uresničevanju zakonodaje EU na tem področju.

„Evropska unija in nediskriminacija“ skozi otroške in najstniške oči
Evropska komisija vabi evropske otroke in najstnike, stare med 12 in 18 let, k oblikovanju plakata, ki bo ponazarjal idejo nediskriminacije v Evropski uniji. Udeleženci bodo razdeljeni v dve starostni kategoriji (od 12 do 14 let in od 15 do 18 let), ustvarjati pa morajo združeni v skupinah vsaj štirih mladih. Pobuda je del politike Komisije na področju boja proti diskriminaciji in vključitvi tega načela v vse politike EU.

Povejte svoje mnenje!
Evropska komisija je sprožila spletno javno razpravo o protidiskriminacijskih ukrepih na ravni EU in na ravni držav članic. Vprašalnik sprašuje o pomembnosti vprašanja diskriminacije ter o zadostnosti ukrepov, sprejetih v EU in v posameznih državah. V svoji letni politični strategiji za leto 2008 je Komisija oznanila, da namerava predlagati nove pobude, s katerimi bi preprečili in se spopadli z diskriminacijo izven trga dela. Pomemben del tega procesa je tudi splošno posvetovanje, zato do 15. oktobra povejte svoje mnenje.

Večkulturni Amsterdam

Poleg stoletne kolonialne preteklosti je v zadnjih desetletjih predvsem prise-ljevanje (kot posledica cvetočega gospodarstva) Nizozemsko spremenilo v večetnično družbo. Korak do večkulturne družbe se zdi majhen, vendar je ravno to največja težava, s katero se Nizozemska trenutno sooča. Skupno življenje različnih etničnih skupin brez poznavanja kultur drugih ostaja življenje ob drugem in ne z drugim. Večkulturnost pa pomeni dopolnjevanje. Ne le sprejemanje oz. jemanje želenega, temveč tudi razumevanje in spoštovanje drugačnega, pa tudi prispevanje k skupnemu oz. odrekanje delu lastne identitete. Integracija je vzajemen proces, ki mora potekati z obeh strani.
Nizozemska je šele pred kratkim, kar je mnogo prepozno, začela razmišljati o svoji spremenjeni, večkulturni identiteti. V času, ko se v nizozemskem parlamentu slišijo pozivi k prepovedi Korana, ko se soseske velikih mest delijo na naše in vaše, avtohtone in alohtone, ko pod nožem verskega fanatika umre filmski častilec svobode govora, nizozemske večne svoboščine, so dekreti o nujnem odstotku zaposlenih tujejezičnih, žensk, invalidov ... ter obvezni tečaji za pridobitev državljanstva sila slab porok za občutek varnosti, za socialno kohezijo in večkulturnost. Ta bi morala temeljiti na iskrenem zanimanju za druge, na razumevanju in ustvarjanju skupnega. Predvsem to je skozi čas izoblikovalo Amsterdam in mu daje današnjo pestrost, zaradi katere bo vedno ˝moj˝ Amsterdam. Kjer coffeshopi, prostitucija, gejevske poroke, dvojezični napisi ulic v nizozemščini in kitajščini, etiopska restavracija in slovenska mineralna voda v turški špeceriji niso nič nenavadnega.
Duka Overmans,  rojena v Ljubljani, odraščala v Rotterdamu, živela v Amsterdamu

Spremembe v slovenski družbi?

Kot študent sem iz Gabona leta 1983 prišel v Slovenijo in spremembe, ki jih zaznavam v zadnjih dvajsetih letih, so očitne. Občutek varnosti vsakega, ki je kakor koli ÂťdrugačenÂŤ, je vedno manjši. Govorim o številnih (nekaznovanih) napadih obritoglavcev na temnopolte, neusposobljenosti institucij, neverjetnih zgodbah, ko temnopolta žrtev nasilja plača kazen za kršenje javnega reda in miru, češ da je sama povzročila kršitev. Še prav posebej zaskrbljujoče pa je to, da sem pri uveljavljanju svojih pravic in dokazovanju nasilja doživel številne diskriminatorne in nepravilne postopke ter odzive sodstva in policije. Težavo pri izkoreninjanju diskriminacije vidim torej v institucijah, žalosti pa me, da tudi tisti, ki imajo možnost vplivati na pozitivne spremembe v družbi, tega ne storijo. 
Pričakoval bi, da bi denimo Katoliška cerkev jasno povabila oziroma spodbujala Slovence k strpnosti. Nestrpnost namreč Slovencem ni tuja, česar se sami zavedajo, prav zavedanje pa je prvi korak k spremembam. Poleg tega ljudje, ki so priče diskriminaciji, navadno nič ne storijo, ampak se obrnejo stran, kar spodbuja tudi sistem. Ta tistim, ki spregovorijo oziroma opozorijo na diskriminacijo, ne nudi nobene zaščite in podpore.
Ljudje pa si preprosto zatiskajo oči in pri tem pozabljajo, da se nasilje, slaba izkušnja oziroma neka oblika nestrpnosti lahko zgodijo vsakomur. Ker je tujec, ostarel, predebel itd., saj vedno obstaja nek razlog za diskriminacijo.
Sem poslovnež in v poslovnem svetu nisem zares nikoli doživel slabe izkušnje, žalosten pa sem, ker je recimo drugačna barve kože vir negativne pozornosti, neuspešnih duhovičenj, tudi žalitev. Si mislite, da mnogi starši svojim otrokom razlagajo, da je nekdo temnopolt, ker je pojedel preveč čokolade ali bil predolgo na soncu? Se smejijo, če otrok na ÂťdrugačneÂŤ kaže s prstom? Številni ljudje se ne zavedajo, kakšne posledice na otrokovo dojemanje sveta in odnos do ljudi imajo lahko takšne izjave ter odzivi.
Spremembe v slovenski družbi? Seveda se dogajajo, na kar vplivajo vstop Slovenije v EU, vedno več študentskih izmenjav in mlade generacije z drugačnim razmišljanjem, vendar pa se moramo zavedati, da je ta proces dolgotrajen.
Gabonec s slovenskim potnim listom Michel Obenga, vodja francoskega jezikovnega inštituta v Ljubljani

Osupljiva moč tehnologije

Kot strokovnjakinja za informacijsko tehnologijo se v eni največjih svetovnih družb za izdelke za široko porabo ukvarjam z digitalnim trženjem; bolj natančno, z razvojem blagovnih znamk. Vsak dan imam izjemno priložnost komunicirati z ljudmi iz različnih držav in kultur ter se naučiti kaj novega.
V svoji sedemletni karieri na področju informacijske tehnologije sem spoznala, kako posli potekajo. Sodelujem tudi pri mednarodnih projektih, s katerimi ustvarjamo dodano vrednost izdelkom ali storitvam tako, da znamo prepoznati priložnosti, kako nekaj narediti bolje, hitreje in z manjšimi stroški.
Za kariero v informacijski tehnologiji sem se odločila prav zato, ker sem na lastni koži občutila, kako lahko uporaba tehnologije skupaj z razumevanjem za sočloveka pomaga posameznikom in podjetjem. Sem slepa in moje življenje se je popolnoma spremenilo v tistem trenutku, ko sem lahko prvič samostojno uporabljala računalnik. Naučila sem se uporabljati bralnik zaslona – programsko opremo, ki zna prebrati vsako besedilo, ki ga je moč videti na zaslonu računalnika. Naenkrat sem lahko brala in pisala, pošiljala elektronsko pošto in brskala po internetu! Spoznala sem, kako mogočna je pravzaprav tehnologija, in se odločila za kariero na področju informacijske tehnologije.
Kljub temu, da mi je tehnologija omogočila veliko, ima tudi svoje slabe strani. Naletela sem na vrsto računalniških programov, ki niso bili skladni z bralnikom zaslona. Ko sem se zaposlila v podjetju, sem ugotovila, da je moja programska oprema popolnoma neskladna s tehnologijo, ki so jo v podjetju uporabljali. Za uspeh v organizaciji, kjer se stvari odvijajo zelo dinamično in hitro, je bilo potrebno veliko potrpljenja ter sodelovanja. Med čakanjem na primerno tehnologijo sem se sama spopadla s tem izzivom. Sodelovala sem s programerjem, skupaj sva poiskala načine, kako zaobiti ovire, in nedostopno naredila dostopno. Ker nenehno iščem izboljšave, tako v svojem zasebnem kot poklicnem življenju, lažje razmišljam vnaprej in tudi s prilagajanjem v svojem okolju uvajam pozitivne spremembe.
V podjetju, kjer delam, cenijo svoje zaposlene in jaz nisem nobena izjema. Ko je bilo treba za moje učinkovito delo uvesti nekaj sprememb, so se na to hitro odzvali. Želim si napredovati in postati strokovnjakinja za informacijsko tehnologijo, še posebej specializirana za preoblikovanje poslovnih sistemov.
Sumaira Latif, strokovnjakinja za informacijsko tehnologijo, oslepela pri 16 letih