EUekspres

V splošni kategoriji novinarskega natečaja Evropske komisije v okviru kampanje ÂťZa raznolikost. Proti diskriminaciji.ÂŤ je ÂťzmagalÂŤ vaš članek ÂťKo zorijo jagodeÂŤ, ki je bil objavljen v Delovi Sobotni prilogi. Med cilji omenjene kampanje sta tudi ozaveščanje ljudi in krepitev njihove samozavesti za boj proti diskriminaciji v njihovem vsakodnevnem življenju. Ali v zvezi s tem vidite napredek, spremembe …? Kako doživljate natečaj, njegov pomen, poanto kampanje, vašo nagrado?

Žal smo v obdobju, ko počasi, a učinkovito izginjajo mnoge človekove pravice in svoboščine. Tako imenovana gospodarska (finančna) kriza je dala krila posestnikom moči – od politikov do gospodarstvenikov – ter jim omogočila, da se brez kazenskih posledic znebijo Âťodvečne težeÂŤ, ki jo predstavljajo ostanki nečesa, čemur se je nekoč reklo socialna država in delavske pravice. Največjo ceno tega so plačali najšibkejši – to so v Evropski uniji po mojem mnenju ilegalni in tudi legalni afriški priseljenci, o katerih govori moja nagrajena zgodba. Nagrade sem se izredno razveselil; ne toliko zaradi nagrade same kot zaradi dejstva, da je bila podeljena članku, ki govori o pozabljenih, razžaljenih, prevaranih in potlačenih ljudeh, za katere prosvetljena evropska duša, poosebljenje egoizma in samoljubja, nima nikakršnega posluha. Afriški priseljenci v EU so se odpovedali svojemu življenju, da bi si ustvarili novega, a so ponovno padli na dno; kljub temu še vedno poskušajo. Nič jih ne more ustaviti. V tem vidim bit dobrega, vrhunec človeških sposobnosti, ÂťpionirstvoÂŤ današnjega časa. Kampanjo absolutno podpiram, natečaj pa razumem kot velik oseben, profesionalen in etičen izziv. 

Članek govori o nezakonitih priseljencih kot največjih žrtvah gospodarske krize. Se strinjate, da tragične zgodbe ljudi, ki razen upanja običajno nimajo nič drugega, niso nove, le da jih je vedno več in več?

Te zgodbe so na nek način vseeno nove, saj iz dneva v dan razkrivajo tragično zgodbo Evropske trdnjave, ki se brani s srednjeveškimi zidovi ter visokotehnološkimi orožji, ob tem pa brez kančka refleksije razuzdano praznuje dvajset let padca komunizma in ob tem pozablja na vojne v nekdanji Jugoslaviji, Čečeniji, Gorskem Karabahu ter krvave posledice ÂťrevolucijeÂŤ v Romuniji, ki so sledile nereflektiranemu pijanstvu Zahoda in vzhodnemu predoziranju s strupom samooklicane svobode.

Kako ste se lotili zgodbe, koliko časa je nastajala in kaj ste želeli z njo doseči?

Zgodbe o afriških priseljencih s fotografom Juretom Erženom delava že več let, saj je to po najinem mnenju ena najbolj pomembnih svetovnih zgodb. Bila sva marsikje, srečala sva marsikoga, šla sva skozi marsikaj, a to je sestaven del dela. Zgodba o pobiralcih jagod je na terenu nastajala deset dni, v glavi pa bistveno dlje. Če ne bi bilo za nama dolgih let srečevanja z afriškimi priseljenci in če ne bi v tem času poročala iz številnih najbolj ÂťkritičnihÂŤ afriških držav – Demokratične republike Kongo, Sudana, Somalije … – bi bila ta zgodba gotovo videti drugače, saj Âťpriseljenske resniceÂŤ ne bi poznala v živo. Tako pa smo v andaluzijskih gozdovih takoj našli skupen jezik – najbolj pomembno sta spoštovanje in iskreno zanimanje za njihove usode. Kaj sem želel doseči? To, za kar si običajno prizadevam – dati glas tistim, ki so jim ga odvzeli.

Kje vi vidite možnosti za ureditev problematike nezakonitega priseljevanja v Evropo – ograje in zidovi niso rešitev, dela za priseljence ni (dovolj), idealizirana podoba o deželi možnosti in sanj pa ostaja …

Ne vidim rešitve. Verjamem pa, da meje in zidovi vodijo v pogubo. Za vse nas. 

Leta 2009 so se države članice uskladile glede stockholmskega programa, ki naj bi zagotovil varnejšo in bolj odprto Evropo. Se potrebe in interesi treh pomembnih akterjev – držav/gospodarstev, državljanov in priseljencev – lahko srečajo vsaj v teoriji?

Na to vprašanje si ne želim odgovoriti, saj ne verjamem v teorijo – teoretiko, ampak ÂťterorijoÂŤ, teroretiko. Ne! To se ne bo zgodilo, saj si Evropa kot taka tega ne želi.