EUekspres

Mandat trenutne ekipe evropskih komisarjev gre počasi h koncu. Za katero izkušnjo ali spremembo bi lahko rekli, da bo najbolj zaznamovala vaše komisarsko delo?

Izkušnja spreminjanja celotne kulture komuniciranja! Na začetku svojega mandata sem se trdno odločila, da bom enostranski monolog spremenila v dvostranski dialog med EU institucijami in evropskimi državljani. S prebivalci Unije smo začeli bolj in bolje sodelovati, se posvetovati, poslušati njihova mnenja ter skrbi, ki nam jih sporočajo prek spletnih razpravljavskih forumov na spletišču Debate Europe (Razpravljajmo o Evropi) in v rednih javnomnenjskih raziskavah (Eurobarometer). S pomočjo tako pridobljenih informacij pripravljamo tudi predloge za nove zakone.
Evropska komisija pa se je v tem času naučila uporabljati še druge medije in komunikacijske kanale ter se od velikih poslovnih dnevnikov ÂťpreusmerilaÂŤ na splet in v avdiovizualne medije, ki so državljanom EU ljubši. Na spletišču YouTube imamo svoj kanal, EUtube, kjer so na ogled videoposnetki o različnih politikah EU in drugih zanimivih evropskih zadevah. Sem prva komisarka, ki je začela pisati spletni dnevnik (blog) in odprla svoj profil na Facebooku, s čimer sem se približala tudi mladim, ki se morda za evropske zadeve sicer ne bi zanimali. Na začetku je bilo sicer videti, kot da gre za misijo nemogoče, ampak danes že lahko vidimo znake napredka. Ljudje so začeli na zadeve gledati drugače.

Vaše področje je tudi komuniciranje med EU in državljani. Načrt D (za demokracijo, dialog in debato), osrednji komunikacijski projekt Evropske komisije, naj bi spodbudil izmenjavo mnenj med državljani in EU institucijami ter s tem povečal zaupanje državljanov v EU. Kateri so bili najtežji izzivi, s katerimi ste se soočili?

Najzahtevnejše naloge so bile povezane z javnimi razpravami v mestnih hišah, na katerih so državljani neposredno sodelovali, saj je bilo vanje treba vložiti veliko truda in sredstev. Velika ovira je tudi to, da nimamo recimo vseevropskega medija, velik izziv za učinkovito komuniciranje pa so tudi številni uradni jeziki – Slovenci pač ne bodo sodelovali v spletni razpravi, ki poteka v francoščini, Estonci pa ne bodo komentirali članka, napisanega v nemščini. Mislim, da sta jezikovna in kulturna različnost EU med največjimi pridobitvami evropskega projekta, vendar ne moremo zanikati dejstva, da sta hkrati tudi oviri pri oblikovanju pravega evropskega javnega prostora.

Kaj pa (konstruktivne) kritike Načrta D? Katere kritike so se vam zdele najbolj koristne in upravičene?

Lahko rečem, da je bila edina večja kritika oziroma vprašanje kakšni so konkretni rezultati. Državljani so ob zaključku projekta zapisali 27 tem, za katere želijo konkretne ukrepe. Pismo s temi temami smo poslali vsem šefom držav in vlad držav članic ter predsedujočim vseh evropskih institucij. Z Lizbonsko pogodbo bo lažje doseči konkretne rezultate oziroma ukrepe, ki jih želijo državljani, saj bo milijon zbranih podpisov omogočal pobudo Evropski komisiji, naj pripravi predlog določenega zakona.
Osebno bi si želela, da bi vrh evropskih državljanov (ki bo 10. in 11. maja v Bruslju) potekal hkrati z zasedanjem Evropskega sveta, ampak mi v to do zdaj ni uspelo prepričati še nobene države, ki je predsedovala Evropski uniji.

Kako vi razumete razmeroma majhno zanimanje za evropske volitve? Kakšno sporočilo Evropejci s tem pošiljajo Evropski uniji?

Poznam veliko ljudi, ki se na volišča ne odpravijo zaradi občutka, da o EU ne vedo dosti, pa ker ne poznajo njenega delovanja in so prepričani, da je njihov glas nepomemben, da ne bo nič spremenil. Veliko ljudi je tudi mnenja, da Evropski parlament sploh nima nobenega pravega vpliva na sprejemanje evropskih odločitev. Ta (napačna) prepričanja lahko spremenimo le tako, da poskrbimo za boljše informiranje in ozaveščanje, da nam uspe pokazati, da evropske odločitve zares vplivajo na vsakdanje življenje vsakega od nas. Pravzaprav kar 80 odstotkov nacionalne zakonodaje sestavljajo evropski zakoni! Vaša zakonodaja torej v veliki meri izhaja iz uredb in direktiv EU. Evropski parlament je edina EU institucija, ki jo izvolijo ljudje. Veste, kaj je pri tem najbolj grozno: če ne volite, voli pa nekdo, ki ima popolnoma drugačno prepričanje kot vi, bo šla Evropa v čisto drugo smer, kot bi vi hoteli!
Ne smemo pozabiti, da vedno manj ljudi voli tudi na nacionalnih volitvah v državah članicah. Gre torej za nek nesrečni trend, ki govori o tem, da običajnega državljana politika ne zanima. Ampak kot večna optimistka še vedno upam. Upam, da bo vključenost ljudi v odločanje večja, da bo demokracija napravila velik skok, pri čemer bodo v pomoč novi mediji, ki omogočajo spletni, virtualni prostor za razprave, izražanje stališč, mnenj in kritik. Ena od težav EU je tudi njena velikost in jezikovna različnost, ampak te izzive je lažje premagovati v spletnem kot pa v fizičnem svetu.

Z zavrnitvijo Lizbonske pogodbe je bila EU vrnjena v obstoječe stanje, v status quo. Kakšno znamenje je bilo po vašem mnenju s tem poslano državljanom EU in kako lahko to vpliva na udeležbo na evropskih volitvah?

Naš pristop v osnovi ostaja enak: Ljudi je treba poslušati, jim stvari (bolje) razložiti, treba je iti mednje, na ÂťterenÂŤ. Mislim, da za večino Evropejcev Lizbonska pogodba ni neka velika reč. Bolj jih skrbijo njihove službe, finančna in gospodarska kriza ter spreminjanje okolja in podnebja. Največji izziv je prepričati ljudi, da je oddati svoj glas pomembno. Da Evropski parlament sprejema zanje pomembne odločitve.

Katere teme bodo prevladovale v predvolilnih razpravah pred evropskimi volitvami? Katere bi radi videli v središču in zakaj?

Gotovo se bo veliko govorilo o gospodarski krizi in njenem vplivu na celotno družbo, o nezaposlenosti, izgubljanju delovnih mest, negotovosti … Odpirala se bodo vprašanja o tem, kakšno gospodarsko in socialno politiko želimo ter kako se izogniti prihodnjim krizam. Treba se bo posvetiti tudi podnebnim spremembam, razpravljati o tem, v katere obnovljive vire energije bomo vlagali. Želela bi si tudi več ukvarjanja z vprašanji o enakopravnosti spolov, tudi s premajhno zastopanostjo žensk v politiki. Kako lahko rečemo, da je neka politična organizacija demokratična, če pa polovica njenih ljudi ni zadovoljivo vključena v sprejemanje odločitev?

V času gospodarske krize se nekateri sprašujejo, ali bo Evropa uspela doseči cilje lizbonske strategije, in celo, ali bo uspela obdržati standarde in programe, ki omogočajo vključevanje socialno, gospodarsko in kulturno izključenih. Od kod ta strah in ali je utemeljen?

Seveda kriza pomeni, da imamo manj denarja in da hkrati več ljudi potrebuje pomoč in socialno podporo. Poleg tega pa po mojem mnenju takšna kriza ljudem tudi pokaže, kako pomembno je imeti sistem, ki ponuja podporo in pomoč v težkih časih. Ter da imaš na primer v primeru izgube službe možnosti za prekvalifikacijo.

V vašem spletnem dnevniku ste napisali, da imajo ženske vse sposobnosti za delovanje v zunanji in varnostni politiki, torej so enako usposobljene kot moški, a so na teh položajih redke. Je tako zaradi osebne izbire, strukturnih ovir, steklenih stropov, česa drugega?

Običajno citiram Lauro Liswood, generalno sekretarko Sveta ženskih svetovnih voditeljic. Tisto, kar ženskam preprečuje dostop do najvišjih položajev niso stekleni stropovi, ampak debel zid moških! Za Evropo je značilna kultura, v kateri moški izbirajo moške, in za ženske je težko in naporno ÂťzlomitiÂŤ te moške kartele. Tako je v politiki in v gospodarstvu. Mislim, da ne moremo kar čakati naslednjih 100 let, da se bo pač doseglo ravnotežje med moškimi in ženskami.

Prihajate s Švedske, države, ki je zgleden primer pri politikah, ki zagotavljajo enakopravnost med spoloma. Ali bi se po vašem mnenju dalo primere dobrih praks univerzalno uvesti tudi drugod ali gre za specifično tematiko, ki se jo mora, seveda z nekaterimi priporočili in zgledi, lotiti vsaka država posebej, v skladu s svojimi kulturnimi posebnostmi?

Na Švedskem je precej stvari dobro urejenih. Naša tradicija vzpostavljanja enakopravnega odnosa med moškimi in ženskami je zelo dolga, seveda pa razmere nikakor niso popolne. Razkorak med plačili je še vedno zelo velik. Sicer je v naši vladi in parlamentu razmerje med spoloma skoraj 50/50, ampak ko govorimo o vodilnih položajih, dobimo čisto drugo podobo. Zakonodaje in ukrepov, denimo švedskih, ni mogoče kar prenesti v druge države, saj ima vsaka članica svoje značilnosti, posebnosti, občutljive teme. Namesto tega bi morali zbrati vse dobre primere in prakse iz vseh članic ter oblikovati nove, inovativne in predvsem skupne evropske strategije.
Francoska pravnica in ženska aktivistka Gisèle Halimi je nedavno pripravila primerjavo zakonov držav članic in tako je nastala ÂťKlavzula z največjimi ugodnostmi za evropske ženskeÂŤ, torej zbirka ženskam najbolj prijazne zakonodaje. To govori v prid dejstvu, da se lahko države članice učijo ena od druge.

Podpirate pozitivno diskriminacijo na osnovi spola?

Da. Mislim, da je uporaba zakonskih ukrepov nujna. Raziskave kažejo, da zakonodaja, ki omogoča uravnoteženost spolov, vodi do večje zastopanosti žensk v procesu odločanja. V desetih članicah EU, kjer je uravnoteženost spolov največja, so uveljavljene bodisi kvote bodisi drugi pravni ukrepi. Kvote so po mojem mnenju orodje za doseganje pravičnosti in enakih možnosti. So nadomestilo za ovire, ki ženskam onemogočajo enake možnosti in enakopravno zastopanost. Kvote so lahko učinkovit način za vstop žensk na področja, kjer dominirajo moški, lahko pa tudi spreminjajo delovanje organizacije.

V vašem spletnem dnevniku ste zapisali, da se težko uprete nakupovanju knjig. Katera knjiga vam trenutno krade spanec in ali se je na seznamu prebranih knjig znašla že tudi kakšna zanimiva knjiga slovenskega avtorja? Lahko izpostavite svojo najljubšo, nepozabno knjigo? Kaj vas sicer poleg knjig in EU še zanima?

Res je, sem odvisnica od knjig! Med najboljšimi nedavno prebranimi knjigami je Beli tiger indijskega pisatelja Aravinda Adige, ki je tudi dobitnik Bookerjeve nagrade. Mislim, da nisem prebrala še nobene knjige slovenskega avtorja, če pa mi katero priporočite, vam obljubim, da jo bom. Name je nepozaben vtis napravilo zelo veliko knjig. Če že moram katero izpostaviti, običajno priporočim knjigo How to Cure a Fanatic, katere avtor je Izraelec Amos Oz (opomba: knjiga še ni prevedena v slovenščino, so pa na voljo druge njegove knjige).
Sicer pa me zanima ogromno stvari. Rada imam naravo, sprehode, smučam in tečem, seveda pa uživam tudi s svojo družino.