EUekspres

Kot pomembnemu članu gibanja Solidarnost vam ni smelo umanjkati ne poguma ne vizionarstva, da ste na koncu uspeli s svojimi zahtevami. Vam bodo izkušnje iz tega časa pomagale tudi pri vodenju Evropskega parlamenta? Ali menite, da Evropski parlament oziroma Evropska unija nasploh potrebujeta več drznosti in vizionarstva, da se bodo stvari hitreje premaknile naprej v smeri večje integracije in nenazadnje demokratizacije?

Sem prvi predsednik evropske institucije, ne samo Evropskega parlamenta, ki prihaja iz območja Srednje in Vzhodne Evrope. To je zame zelo pomembno, s seboj pa prinaša tudi veliko odgovornost. Moja izvolitev je simbolična; predstavlja uresničitev sanj o združeni Evropi, ki smo jih sanjali državljani iz našega dela celine. Poznam in razumem skrbi, potrebe ter pričakovanja vseh, ki s(m)o se nedavno pridružili Evropski uniji, saj so razmere podobne kot v moji državi. Toda oznaka stara in nova Evropa zdaj že sodi v zgodovino, saj gre za našo Evropo. Za njeno prihodnost pa si odgovornost enakopravno delimo. Želimo si, da bi bila naša celina sodobna in močna, da bi jo kot tako videli tudi naši državljani. Seveda si bom pomagal s svojimi prejšnjimi izkušnjami, znanjem in vztrajnostjo, vendar sta najbolj pomembna trdo delo in trud, saj v današnji Evropi uresničujem tudi svoje sanje.

Širitev EU postaja vse bolj aktualna. Željo po pridružitvi izraža Islandija, Hrvaška pa je nekaterim težavam navkljub že zelo blizu ciljne črte, ki označuje konec pogajanj. Kako (in kje) vi vidite širitev Unije v prihodnosti?

V času, ko je po poti polnopravnega članstva v EU stopala Poljska, sem bil predsednik vlade in še dobro se spomnim, kakšno navdušenje ter zanos sta vladala pri preoblikovanju države in njenemu napredovanju na tej poti. Ta proces spada med naše najuspešnejše politične strategije. Ta trenutek sta pridružitvi sedemindvajseterici res še najbližje Hrvaška in morda Islandija, ne smemo pa pozabiti na države Zahodnega Balkana, ki so za nas prav tako pomembne. Aktivna sosedska politika – govorim o naših južnih in vzhodnih sosedah – je zato prav tako pomembna. S tem zavedanjem moramo nadaljevati z delom v okviru Evro-sredozemske parlamentarne skupščine in začeti aktivnosti znotraj parlamentarne skupščine Euronest, ki bo Evropski parlament povezala s parlamenti Ukrajine, Moldavije, Belorusije, Armenije, Azerbajdžana in Gruzije.

Zapleti pri potrjevanju Lizbonske pogodbe se nadaljujejo, čeprav je največja ovira, potrditev pogodbe na Irskem, z letošnjim oktobrom za nami. Od kod pomisleki glede njene uveljavitve in kako odgovoriti nanje?

Nedavno sem se v Pragi srečal s češkim predsednikom Vaclavom Klausom. Pogovarjala sva se o različnih vidikih pogodbe in med drugim sem mu prikazal tudi stroške, ki v tem procesu nastajajo. Še naprej se bom trudil in optimistično verjamem, da bomo zadevo rešili do novega leta. 26 držav je Lizbonsko pogodbo že ratificiralo, bil sem zraven, ko je to storila Poljska, zdaj čakamo le še Češko.
Seveda pa evropskih državljanov pogodbe ne zanimajo, zanima jih, kaj lahko politiki naredijo zanje. Njihovi pomisleki, njihove težave so pomembni in potrebujejo rešitve. Izboljšati moramo gospodarske razmere, saj državljani potrebujejo delovna mesta. Potrebujejo tudi zagotovilo, da pozimi v njihovih domovih ne bo nenadoma prekinjena oskrba s plinom. Globalne svetovne sile ne čakajo in ne bodo čakale Evropske unije, temveč gredo naprej. Naprej mora tudi EU in zato je nova pogodba tako pomembna. Daje nam novo moč in nove načine delovanja znotraj Unije.   

V novi sestavi Evropskega parlamenta je občutiti porast skrajnih, predvsem desnih političnih skupin, kar pa nenazadnje odraža tudi krepitev teh političnih skupin na ravni nacionalnih držav. Kaj lahko sklepamo iz tega in ali menite, da imamo razlog za skrb?

Poslušati moramo državljane in se vprašati, ali nam s svojimi volilnimi izbirami kaj sporočajo. Resno moramo razmisliti o njihovih strahovih in skrbeh ter izbrati prave načine, ki vodijo v sprejemanje in podporo evropskemu projektu. V Evropskem parlamentu pa skupine, ki jih omenjate, vendarle tvorijo manjšino.

Prebrali smo, da igrate tenis in se ukvarjate s kajakaštvom ter da večino počitnic preživite v Mazuriji na severu Poljske. Ali se na vodne brzice podate še kje drugje kot v svoji matični deželi?

Res je, igram tenis in rad imam vožnjo s kajakom. Bojim se, da bom šele po koncu mandata imel čas za preživljanje počitnic na drugih koncih Evrope in morda bom takrat uresničil zamisel, da bi se s kajakom podal po slovenskih rekah.

Poljak Jerzy Buzek je profesor tehničnih znanosti in je bil več let docent na poljskih univerzah. Je avtor številnih znanstvenih del in tudi treh patentov na področju varovanja okolja, energetike in procesne tehnike. Skupaj z ženo Ludgardo, ki je prav tako znanstvenica in se ukvarja s kemijo, je leta 1998 ustanovil Fundacijo za družino. Imata eno hčerko, Agato, ki je znana poljska igralka in je med drugim delala tudi kot fotomodel v Parizu.

Buzek je po veroizpovedi protestant in prihaja iz znane poljske družine, ki je v politiki dejavna že iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno. V 80. letih prejšnjega stoletja je bil član sindikata Solidarnost, ki se je boril za človekove pravice, boj za človekove pravice pa je zanj ostal temeljno načelo tudi v kasnejšem političnem delovanju.

Deloval je kot predstavnik Poljske pri Mednarodni agenciji za energijo, leta 1997 pa je bil izvoljen za poslanca v poljskem parlamentu in še istega leta prevzel krmilo poljske vlade. Po porazu na parlamentarnih volitvah leta 2001 se je umaknil iz politike in se bolj posvetil znanstvenemu delu. Med letoma 2002 in 2004 je bil prorektor akademije Polonia v mestu Czestochowie in soustanovitelj šole za diplomacijo v okviru te akademije. V politiko je skozi velika vrata znova vstopil leta 2004, ko je bil z rekordnim številom glasov poljskih volivcev izvoljen v Evropski parlament.