EUekspres

Leto 2004 je zaradi obsežne širitve v zgodovini EU pomembna točka na časovni premici: kdaj in s kakšnim razlogom lahko pričakujemo naslednji »veliki pok«?

Širitev je eden najuspešnejših projektov EU, saj zagotavlja širjenje stabilnosti, vrednot in demokratičnih standardov, gospodarskega napredka in blaginje. Zato je treba s širitvenim procesom brez dvoma nadaljevati. Evropska unija se intenzivno ukvarja z reševanjem hude finančne in gospodarske krize, z globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, okolju prijazna energija prihodnosti ipd. Vsi tudi upamo, da bo Lizbonska pogodba, ki bo omogočila večjo učinkovitost razširjene Unije, kmalu ratificirana in bo zaživela v praksi.

Področje znanosti in raziskav, ki ga pokriva komisar Potočnik, navzven morda res ni privlačno, vendar ponuja odgovore na marsikatera vprašanja, ki se porajajo v današnjem svetu. Nove zamisli in inovacije pomagajo pri iskanju novih oblik varstva okolja, varnejših in trajnostnih energetskih virov, varnejše hrane in zdravil, ustvarjanju novih delovnih mest ...

Negotovost je torej večja, kot je bila v času našega širitvenega procesa. Še vedno pa seveda velja, da je največ odvisno od uspešnosti procesa prilagajanja standardom Unije v samih državah, ki imajo jasno evropsko perspektivo, torej v državah Zahodnega Balkana in Turčiji. Med omenjenimi državami obstajajo razlike, ki seveda vplivajo na hitrost njihovega vključevanja v Unijo. Hrvaška je objektivno gledano najbližje članstvu. Bistveno je v vseh naštetih državah zadržati in okrepiti reformno sposobnost, v Evropi pa razumevanje in podporo širitvi tudi v teh negotovih časih.

Kakšno je razmerje med uresničenimi in neuresničenimi ali celo presenetljivimi pričakovanji, željami ter strahovi, ki so se navezovali na širitev (tako z vidika Evropske komisije kot »novih« članic)?

Razmerje je ugodno, strahovi izginjajo. Evropska komisija je v svojih analizah in sporočilih jasna, širitev je zgodba o uspehu, tako za članice, ki so vstopile v Unijo pred petimi leti, kot tudi za Unijo kot celoto. Delitev, ki je dolga leta zaznamovala Evropo, je z zadnjo širitvijo dokončno izginila. Procesi, ki so se v Evropi nepovratno začeli pred dvajsetimi leti s simboličnim padcem Berlinskega zidu, so odrasli v veliko širitev Unije proti vzhodu. Širitev je utrdila demokracijo, stabilnost in varnost v Evropi. Tudi učinek na gospodarsko rast in življenjski standard je ugoden. V negotovih časih so nam pridobitve, kot je denimo obstoj notranjega trga in uvedba evra, omogočile učinkovitejši spopad s finančno in gospodarsko krizo. Večja je politična teža in moč Evrope v vse bolj povezanem in soodvisnem svetu. Od sposobnosti, da poenotimo glas, pa je odvisno, ali bomo potencial, ki ga imamo, izkoristili do konca

Pridobitve, ki jih prinaša članstvo v EU državi in njenim državljanom, so jasne. Katere tri bi vi izpostavili kot najpomembnejše za Slovenijo? Obstaja še kakšna dobrobit, ki nas je bodisi »presenetila« bodisi ni vidna na prvi pogled?

Slovenija je enakopraven partner s preostalimi članicami EU. Sedi za skupno mizo in soodloča o skupni prihodnosti. Pravila sobivanja, ki jih je v pogajalskem procesu prenašala v svoj pravni red, odkar je članica, soustvarja. Slovenija ima tako večji vpliv pri uresničevanju lastnih interesov znotraj Unije in možnost aktivnega sodelovanja pri usmerjanju ključnih globalnih procesov.

Med konkretnimi pridobitvami za državljane sta najbolj otipljivi uvedba skupne evropske valute evro in dejstvo, da smo postali del schengenskega območja. Evro je ljudem poenostavil življenje, vnesel več preglednosti, predvidljivosti in varnosti. Odprava mejnega nadzora v devetih novih državah članicah decembra 2007 pa je ustvarila območje, kjer lahko 400 milijonov Evropejcev potuje med petindvajsetimi državami – od Portugalske do Poljske in od Grčije do Estonije – brez administrativnih zapletov.

Ključno pa je, da so padle navidezne meje v glavah. Zavel je nov veter, kar bo predvsem mladim odprlo nove priložnosti ter posledično utrdilo njihovo samozavest. Dolgoročno je to najpomembnejše

Na eni strani državljan in na drugi EU. Zakaj prihaja do komunikacijskega šuma med njima? Kaj si Evropska komisija želi konkretno doseči, ko govorimo o tovrstni komunikaciji?

Komisija komunikacijski politiki namenja veliko pozornosti. Dovolj pove dejstvo, da je odgovornost za to politiko v rokah podpredsednice Komisije Margot Wallström. Njena naloga je vse prej kot lahka. Sprejeli smo ambiciozno komunikacijsko strategijo, ki naj bi okrepila vlogo državljanov. Njen glavni cilj je uskladiti dejavnosti, ki jih izvajajo različne institucije EU in države članice z namenom ponuditi ljudem boljši dostop do informacij in boljše razumevanje vpliva, ki ga imajo evropske politike na evropski, nacionalni in lokalni ravni.

Gre za dvosmeren proces, torej za dialog med ustvarjalci politik na eni in državljani na drugi strani, kar posledično lahko pripelje do motenj v komunikaciji, o katerih govorite. Ljudem so evropske teme običajno preveč oddaljene, prezahtevne in tudi preveč birokratske. To je svojevrsten paradoks, saj zakonodaja, ukrepi, ki jih sprejemamo, močno vplivajo na vsakdanje življenje ljudi. Bolj, kot se običajno tega zavedamo. Pri komuniciranju z državljani se srečujemo z ovirami, kot so npr. sporazumevanje v več kot dvajsetih jezikih, težka prevedljivost tehničnega dela Komisije v razumljiva sporočila, komunikacija pretežno poteka preko nacionalnih medijev itn. V Uniji ni evropskega javnega mnenja in prostora, gre za sedemindvajset različnih realnosti, specifičnih kulturnih okolij, in tudi zato je komunikacija težja.

Zato je tudi ena od nalog nas komisarjev, da smo še posebej dejavni prav v svojih državah. Seveda pa to ne spremeni dejstva, da je komunikacija o zadevah EU odgovornost vseh, ki smo na kateri koli ravni vključeni v proces odločanja.

EU pred širitvijo, v letih 2004–2009 in EU danes. V čem je temeljna razlika med temi tremi obdobji, katera je največja učna ura, ki jo je EU morala doživeti v teh obdobjih? In česa se bo za svojo učinkovitost nujno morala še (bolje) naučiti?

Za odgovor na to vprašanje je smiselno poseči v same korenine nastanka Evropske unije. Nastala je kot odgovor na vse strahote, ki so se dogajale na evropskih tleh. Po drugi svetovni vojni je bila Evropa porušena, razdeljena, vojne rane pa žive in boleče. Prinesla naj bi - in tudi je - mir, stabilnost, varnost in blaginjo na naš utrujeni kontinent. Razklanost med vzhodnim in zahodnim delom je ostala. S procesom demokratizacije vzhodne Evrope so nastali pogoji za njeno poenotenje. Zadnja širitev je bila dokončno spravno dejanje, vsaj za vse, ki smo imeli to srečo in sposobnost, da postanemo njeni člani v zadnjem širitvenem krogu.

Svet danes je seveda bistveno drugačen kot povojni, celo precej drugačen kot pred desetletjem ali dvema. Bolj smo med seboj povezani in soodvisni, večja je odgovornost posameznika in skupnosti do sobivanja na edinem planetu, ki nam je na voljo. Pred nami so številni globalni izzivi – finančna in ekonomska kriza je eden od njih –, ki jih je mogoče obvladovati le z globalnim dogovarjanjem in upravljanjem. Takšno upravljanje potrebo po sodelovanju v Evropi osvetljuje na drugačen način. Če želi Evropa ravnati odgovorno in biti med tistimi, ki usmerjajo svet, bo morala nastopati z enotnim glasom, ki bo odmeval vse doslej pridobljene izkušnje. "Raison d'être" Evropske unije sicer ostajajo in bodo za vedno ostali razlogi, ki so vodili k njenemu nastanku, a danes so ti zagotovo dopolnjeni tudi s spremenjenimi globalnimi okoliščinami. Podoben sklep bi bil mogoč tudi v povezavi z zagotavljanjem gospodarske učinkovitosti in konkurenčnosti.

Nauk je torej naslednji: Naredimo vse, da bomo evropski narodi še naprej živeli v slogi in miru, in usposobimo Evropo, da bo lahko odgovorno odigrala svojo vlogo v vse bolj povezanem in odvisnem svetu. To se od nas tudi pričakuje.

Obstaja povezava med prihodnostjo Lizbonske pogodbe ter gospodarsko in finančno krizo? Si delita negotovost, neznan čas, ko se bo ena zaključila in druga zaživela, sta v medsebojnem vplivu?

Neposredne povezave ni. Gospodarska in finančna kriza je globalne narave in vezana na področje gospodarskega delovanja, Lizbonska pogodba je dogovor članic Unije o nujni institucionalni posodobitvi. Res je, da si delita čas negotovosti, kot je verjetno tudi res, da dodatne gospodarske težave ne lajšajo postopkov ratifikacije v državah, ki tega še niso storile. Sprejetje Lizbonske pogodbe bi omogočilo vzpostavitev nekaterih prepotrebnih institucionalnih rešitev za učinkovitejše delovanje Evropske unije, kar bi seveda lahko posledično vplivalo tudi na stabilnejše gospodarsko in finančno okolje. Unija bi bila institucionalno močnejša in bolj demokratično usposobljena za povsem praktične odločitve, povezane z delovanjem nekaterih njenih politik. Vendar je v primeru Lizbonske pogodbe treba počakati, da se izpeljejo in zaključijo ratifikacijski procesi v vseh članicah, tudi na Irskem in Češkem.

Ne glede na te institucionalne okoliščine pa tudi v teh turbulentnih časih Evropska unija deluje učinkovito in zanesljivo. Nazadnje smo se o tem lahko prepričali na srečanju G-20 v Londonu, kjer je bilo sprejetih kar nekaj ukrepov, ki jih je v preteklih mesecih skupaj z državami članicami razvijala Evropska komisija. EU je nastopila enotno in ostala med ključnimi akterji pri oblikovanju ukrepov za gospodarsko okrevanje. Evropska komisija bo tako kmalu predlagala nadaljnje ukrepe na področju finančnega upravljanja. Pravzaprav gre za predloge, ki so v EU zoreli že dlje časa. Izjemne okoliščine so, kot že nekajkrat doslej, omogočile, da začnemo razpravljati tudi o instrumentih in ukrepih, za katere doslej ni bilo soglasja.