EUekspres

Če kritično pogledamo na evropske univerze: kateri so tisti dejavniki, ki zavirajo razvoj evropskega visokošolskega izobraževanja?

Evropa ima zelo bogato zgodovino, veličastno preteklost in spodbuden razvoj univerzitetnega izobraževanja. Zadostna podpora univerzam in položaj univerz v družbi sta namreč pomembna kazalca obetavne prihodnosti države. Evropa je vlagala v univerze, bila je Evropa renesanse ali močne rasti, dinamike, razvoja, čemur pa so sledili bolj temni časi. 
S pojavom globalizacije je izobrazba postala glavni ključ do konkurenčnosti. S tega stališča bi se morala Evropa učiti iz zgodovine. Res smo najboljši v nogometu, žal pa to ne velja za področje univerzitetnega izobraževanja. Lovoriko zdaj nosijo Američani. Težava je v razdrobljenosti evropskega izobraževalnega področja na nacionalne sisteme, ki med seboj niso povezani. K nezavidljivemu položaju pripomorejo še njihova enoličnost, pretirana regulacija, neusklajenost s potrebami trga dela in pomanjkanje sredstev.

Katere so tiste prednosti, ki jih imajo Združene države Amerike v primerjavi z Evropsko unijo?

V primerjavi z ZDA prihaja do dvojnega primanjkljaja. Evropejci visokošolskemu izobraževanju namenjamo 1,2 odstotka BDP, ZDA 2,9 odstotka. V raziskave, ki so pomembne za mnoge univerze, vlagamo 1,9 odstotka, ZDA 2,6 odstotka, Japonska pa kar 3,2. Posledično prihaja do velikega bega možganov, saj so razmere v ZDA ugodnejše.

Kaj bi po vašem mnenju morali storiti?

Splošno gledano se stanje izboljšuje, vendar so razmere v posameznih državah različne. Evropa se premika predvsem zaradi bolonjskega procesa in ambicije, da zgradimo na znanju temelječe gospodarstvo in ustvarimo družbo znanja. Vseeno pa nam manjka učinkovitosti, dinamike in visoke kakovosti. Predlagane so bile reforme, ki jih v grobem lahko razdelimo na tri stebre. Prvi steber se nanaša na reforme učnega programa, torej vsebin in načina poučevanja, podiplomskih ter doktorskih programov, boljše priznavanje izobrazbe in mobilnost. Drugi steber vključuje reforme v državah članicah, avtonomnost univerz in partnerstva med njimi ter zagotavljanje kakovosti, ki je pogoj za podporo družbe in gospodarstva. Zadnji steber pa se nanaša na reforme financiranja. Evropa potrebuje bolj raznolike vire prihodkov za univerze, ki morajo biti bolj povezani s storilnostjo. Poleg tega moramo spodbujati enak dostop do izobraževanja. To ni lahka naloga, vendar je napredek že viden, saj podporo ponujata tako Evropska komisija kot tudi celotna Evropska unija. Dokaz predstavlja že nov program Vseživljenjskega učenja, v katerem je izobraževanju namenjenih več sredstev kot v prejšnjem sedemletnem obdobju.

Če pogledamo bolj natančno: so v posameznih državah članicah izjeme, ki v visokošolskem prostoru še prav posebej izstopajo?

Seveda. Zagotovo gre omeniti britanski univerzi Oxford in Cambridge. V Franciji je po volitvah prišlo do obširnih razprav o univerzitetnih reformah.  Napredek je viden tudi v Nemčiji, kjer medsebojna tekmovalnost univerz zveznih dežel spodbuja spremembe. Premaknila se je tudi Nizozemska, do velikih vlaganj prihaja na Finskem in Danskem. Zadnjih 12 pridruženih držav članic nekoliko zaostaja, zaostanek pa je v največji meri zgodovinsko pogojen. Težava še vedno ostaja kakovost in včasih tudi učinkovitost izobraževanja. Po pridružitvi bolonjskemu procesu se obetajo reforme, kljub temu pa se te države že zdaj lahko ponašajo z izobraženimi ljudmi, močno voljo do nadaljnjega študija in nizkim osipom vpisanih študentov. Tu Slovaška, Češka in Slovenija spadajo v sam vrh. Mobilnost, ki je v teh državah visoka, kaže na zavzetost. Tradicionalno močne univerze v posameznih državah članicah pa so pomembni partnerji tako za zahodne univerze kot tudi univerze po svetu.

Za bolj konkurenčno Evropo je treba vzpostaviti močnejše partnerstvo med univerzami in gospodarskim sektorjem. Kako bi to lahko dosegli?

Podjetja in univerze bi morali govoriti skupni jezik, živeti skupaj in delati skupaj. Učni načrt bi moral biti oblikovan tako, da koristi gospodarstvu. Vzpostavljena bi morala biti tudi jasna povezava med vodstvi univerz in podjetij. Od podjetij se ne pričakuje le sredstev, temveč tudi prispevek na ravni upravljanja. Zato smo predlagali, da se v vse stopnje izobraževanja vključi tudi podjetništvo. S tem seveda ne želimo nikogar siliti v podjetništvo, ampak želimo doseči, da bi vsi razumeli kompleksnost poslovanja, način, kako ideje spremeniti v dejanja in prevzeti nekaj tveganja. Evropa je šibka v podjetniškem razmišljanju, zato moramo mlade naučiti, kako voditi posel, se zanj truditi in se vesti odgovorno. Predlog o vključitvi podjetništva v vse ravni izobraževanja in njegovi postopni vključitvi v učni načrt sta Parlament in Svet potrdila decembra lani. To bo koristilo tako delodajalcem kot delojemalcem.

Kaj pa neposredni ukrepi med podjetji in univerzami?

Obstaja več načinov, kako lahko podjetja prepričamo, da bolj podpirajo oziroma več vlagajo v izobraževanje. Tu je pomembna izmenjava primerov dobre prakse med posameznimi državami. Možnost za tovrstne spodbude so denimo različni davčni mehanizmi, s katerimi lahko podjetja spodbudimo k vlaganju v izobraževanje. To seveda ne koristi samo podjetjem, temveč celotni družbi.

Podprli ste predlog, da bi naravoslovne predmete naredili zanimivejše že v osnovnih šolah, in sicer z bolj praktičnim poučevanjem. Je po vašem mnenju zanimanje za naravoslovje v Evropi še vedno premajhno?

Če Evropa želi biti globalno konkurenčna, je treba več pozornosti posvetiti tudi znanosti. Opazili smo upad zanimanja za naravoslovje, zdaj ta na srečo ponovno narašča. Težava pa ni le v številu ljudi, ki končajo naravoslovno izobraževanje. Ljudi je treba spodbuditi, da se v svojem poklicu tudi zaposlijo, v njem ostanejo in ne ÂťbežijoÂŤ v tujino. Evropa na tem področju ni dovolj konkurenčna. Treba je ustvariti boljše pogoje za ustvarjanje znanja v Evropi, za prenos znanja v inovacije in za spoštovanje intelektualne lastnine. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj smo predlagali ustanovitev Evropskega tehnološkega inštituta - da bi Evropa postala prostor, ki inovacije in inovativnost spodbuja ter nagrajuje.

Kakovost znanja je tesno povezana s tistimi, ki znanje prenašajo. Kakšen je po vašem mnenju položaj učiteljev v Evropi?

Res je. Učitelji so ključni za uspeh katere koli reforme, ki se nanaša na izobraževanje, zato bi tudi morali biti sestavni del teh reform. So tisti, ki se prvi lotijo novega pristopa in širijo znanje ter nove metode v šolah. Žal zanimanje za učiteljski polic upada, saj v številnih državah ta ni spoštovan ali dovolj dobro plačan. Na Švedskem, v Nemčiji in Italiji bo kmalu prišlo do pomanjkanja učiteljev, če se stanje ne spremeni. Podpirati moramo promocijo statusa, prepoznavnost in spoštovanje učiteljskega poklica v družbi. Nekatere države, na primer Finska, predstavljajo vzor na svetovni ravni in tako kažejo, da lahko tudi v današnjem času, ob pomanjkanju gospodarske rasti, obstajajo sistemi, ki zagotavljajo tako učinkovitost kot enakost v izobraževanju. Učitelji pri teh rezultatih igrajo odločilno vlogo.

Komisija je že predlagala ukrepe, ki so potrebni za izboljšanje usposabljanja učiteljev. Kakšni so ti ukrepi?

Če želimo kakovostno izobraževanje, se moramo dotakniti usposabljanja učiteljev. Znanstveno podprti dokazi kažejo, da je usposabljanje učiteljev bolj koristno kot podaljševanje šolskih ur ali omejevanje števila učencev v razredu ali katere druge organizacijske spremembe. Učitelj je tisti, ki je ključ do uspeha reform. Če že govorimo o vseživljenjskem učenju, so učitelji tisti, ki bi morali biti prvi, ki takšno učenje dobijo in ga tako tudi ponudijo. Komisija je ukrepe za izboljšanje kakovosti usposabljanja učiteljev predlagala v prvi vrsti zato, ker je prepričana, da je poučevanje visoke kakovosti pogoj za kakovostno izobraževanje in usposabljanje. Vsi ukrepi za usposabljanje učiteljev bi morali biti usklajeni in povezani ter ustrezno podprti.

Ali obstajajo tudi ukrepi, ki niso nujno povezani s finančnimi sredstvi?

Seveda. Poleg finančnih obstajajo tudi nefinančne spodbude. Takšna je na primer družbena prepoznavnost. Ena izmed rešitev je lahko nagrada za najbolj predanega učitelja. To je neformalen način, kako pripraviti medije in civilno družbo, da razpravlja in pripravi temelje za bolj kakovostno izobraževanje. Kot že rečeno, se učiteljem ne sme samo naročiti, kaj naj počnejo, temveč jih moramo povabiti, da pri reformah dejavno sodelujejo in tako ustvarijo nadaljnje pogoje za poučevanje ter oblikujejo njegovo vsebino. Priznati jih moramo kot ustvarjalce učnega načrta.

Evropsko leto 2008 bo namenjeno medkulturnemu dialogu, predlog zanj ste dali prav vi. Kakšen je namen tega leta in kaj lahko pričakujemo od njega?

Evropsko unijo danes sestavlja 27 držav, pisana paleta jezikov in narodov. Z zadnjimi širitvami je Unija postala bolj ÂťevropskaÂŤ in tudi bolj raznolika, k slednjemu pa so pripomogle tudi imigracije v Evropo. Ključnega pomena je, da gojimo tudi povezanost. Raznolikost je namreč tarča številnih kritik, prihaja do napetosti in celo konfliktov na lokalni, regionalni, nacionalni in tudi mednarodni ravni. Pravi odgovor na takšno stanje je dialog med kulturami. Dialog, ki predstavlja zrelost, ki prinaša razumevanje in možnost, da med seboj ne le obstajamo, temveč tudi živimo drug z drugim. Če nam uspe zgraditi kulturni dialog, bomo ustvarili boljše pogoje za življenje v Evropi. Ena plus ena je več kot dve. Z uporabo zgolj monologa pa je lahko celo manj. Prek dialoga, z zmožnostjo izmenjave, poslušanja, grajenja soglasja lahko zgradimo boljši, bolj človeški svet. Zato sem tudi predlagal takšno evropsko leto. Eno samo leto pa seveda ne bo dovolj. To prepletenost kultur moramo vzdrževati s pomočjo različnih ukrepov, kakršne na primer ponuja tudi program Kultura. Tako se kultura spodbuja kot stalna spremljevalka naših odnosov.

Delovno področje komisarja JĂĄna Figla

Na spletni strani komisarja lahko preberemo, da sta izobraževanje in usposabljanje bistvenega pomena za prihodnost Evropske unije. Treba je zagotoviti njuno visoko kakovost in dostopnost vsem. Poleg izobraževanja njegov resor pokriva tudi področje kulture, glede katere komisar pravi, da so za uveljavitev skupnih vrednot, razvoj evropskega državljanstva in identitete nujni ukrepi na evropski ravni. Z januarjem je pod okrilje vzel tudi četrtino evropskega prebivalstva – mlade. Prizadeva si, da bodo politike EU, ki pomembno posegajo v življenja mladih, upoštevale njihove potrebe. Zadnje področje pa se nanaša na šport in odnose s civilno družbo. Komisar je prepričan, da šport, kot tudi sicer vsa ostala področja njegovega dela, pomembno vpliva na kakovost življenja. Je pomembno vzgojno sredstvo, s katerim lahko spodbudimo vrednote, kot so strpnost, pravičnost in skupinsko delo, meni Figel’.

Še bolj skrita, osebna plat evropskega komisarja, ki med drugim pokriva tudi področji kulture in športa

JĂĄn Figel’ najpogosteje odpre knjigo Roberta Schumana ÂťZa EvropoÂŤ, saj mu daje navdih za delo. Rad poseže tudi po sodobnih avtorjih, kot je denimo Brazilec Paulo Coelho. Slovenskih avtorjev ne pozna, so ga pa povabili, naj se jim pridruži na njihovem letnem srečanju, tako da mogoče Slovenijo obišče še letos ali naslednje leto.
Najraje si ogleda filme z zgodovinsko vsebino in takšne, za katerimi stoji neka globlja ideja. Med najljubše sodita ameriška filma Forrest Gump in Rain Man ter nemško-luksemburško-češka koprodukcija Deveti dan. Ob vprašanju, ali ima rajši ameriške ali evropske filme, si za odgovor vzame nekaj časa in potem odgovori kot pravi evropski komisar. Seveda ima rad evropske filme, saj je tudi evropska filmska produkcija ena izmed stvari, ki jih Komisija podpira. Evropa je polna raznolikosti, vendar mnogokrat prešibka in preveč razdrobljena, da bi v svetu sedme umetnosti pustila pomembne sledi.
Pa šport? S športom živi. Je prvi evropski komisar, ki je predstavil belo knjigo o športu. Šport je rodil olimpijsko idejo in je zato pomemben tudi za prihodnost. Sam ima rad plavanje in šah. Včasih je igral najpopularnejši evropski šport – nogomet, vendar se po poškodbi in desetih tednih, preživetih v bolnišnici, bolj navdušuje nad gledanjem kot pa igranjem.

Mogoče še sporočilo, namenjeno prav našim bralcem?

Slovenija je država z zapleteno in težko zgodovino. Je majhna, vendar je pokazala, da je majhno lahko lepo, vplivno in ponuja dober zgled. Preprosto všeč mu je in jo večkrat uporabi kot dober primer. ÂťSte dober navdih za vse, ki vas obkrožajo,ÂŤ pravi. Zaključi s citatom Jeana Lemierra, predsednika Evropske banke za obnovo in razvoj, ki je na vprašanje, ali je glede prihodnosti optimist ali pesimist, odgovoril, da ni niti optimist niti pesimist, temveč odločen. JĂĄn Figel’ Sloveniji želi, da ostane odločna.