EUekspres

Sprejeti sklep pa ima en pogoj, in sicer: Âťče bo do takrat že razvita druga generacija biogoriv.ÂŤ Biogoriva prve generacije se pridobivajo iz prehrambenih poljščin - oljne ogrščice, pšenice, koruze, sončnic, sladkorne pese, sladkornega trsa in soje. Najbolj razširjeni tovrstni biogorivi sta biodizel, ki se pridobiva predvsem iz oljne ogrščice, in bioetanol, ki se pridobiva iz sladkorne pese, koruze, pšenice ter sladkornega trsa. Biogoriva druge generacije pa lahko proizvedemo tudi iz ostankov rastlin, kot so lesna biomasa, slama, trava ipd.

Proizvodnja biogoriv druge generacije je s trenutno obstoječo tehnologijo lahko tudi do 70 odstotkov dražja od proizvodnje biogoriv prve generacije, zato (za zdaj) delež teh goriv ostaja razmeroma majhen. Večina biogoriv je kupcem sicer še vedno na voljo po višjih cenah v primerjavi s klasičnim gorivom, vendar njihova poraba v svetu kljub temu narašča. Biodizel in bioetanol se trenutno večinoma uporabljata v nizkoodstotnih mešanicah z navadnim dizlom oz. bencinom (najpogosteje kot 5-odstotna mešanica). Kot takšna sta primerna za uporabo v običajnih motorjih, ki jih ni treba posebej prilagajati novi vrsti pogonskega goriva.

Ker so biogoriva proizvedena iz biomase, ki je obnovljiv vir energije, so več kot priporočljivo nadomestilo za ‘tradicionalni’ bencin in dizelsko gorivo. Vendar pa mora biti proizvodnja biogoriv odgovorna. Okoljske organizacije pri vprašanju proizvodnje biogoriv opozarjajo na nujnost sonaravne pridelave rastlin z energetskim potencialom, ki ne sme ogrožati biotske raznovrstnosti in povečevati emisij toplogrednih plinov v ozračju. Najti ravnovesje med izkoriščanjem naravnih virov na način, ki naravi ne škoduje, je torej izziv za prihodnost.

Biogoriva druge generacije, med katerimi se najpogosteje omenjajo celulozni etanol, biodimetileter, utekočinjeni plin iz biomase ter bioplin, so potencialno energetsko bolj učinkovita, ekonomsko bolj upravičena ter lahko več prispevajo k zmanjšanju toplogrednih plinov v ozračju.