v središču

Priseljevanje kot edinstven pojav današnjega časa

Priseljevanje in vse večja mobilnost sta eni najbolj otipljivih posledic globalizacije, za kakšne razsežnosti gre pa zgovorno pove podatek, da bi število vseh priseljencev v svetovnem merilu predstavljalo peto najbolj naseljeno državo. Ker gre za pojav sodobnega sveta, ni presenetljivo, da politika priseljevanja (p)ostaja ena od prednostnih nalog Evropske unije.

Migracije - zakaj in kako?

Evropa je v zadnjih desetletjih postala dom mnogih priseljencev in vse kaže, da bo tako tudi v prihodnje. Države, od koder so se ljudje včasih samo odseljevali (denimo Italija, Grčija, Irska itd.), so zdaj postale tudi cilj priseljevanja. Migracijski tokovi pa ne zadevajo le države vstopa, pač pa vplivajo na vse države članice EU. Zaradi pravice prostega gibanja posameznikov v schengenskem območju se namreč priseljenci, ki na ozemlju katere koli članice bivajo zakonito, lahko prosto gibljejo po celotnem območju, ki obsega Avstrijo, Belgijo, Češko, Dansko, Estonijo, Finsko, Francijo, Grčijo, Nemčijo, Italijo, Islandijo, Latvijo, Litvo, Luksemburg, Madžarsko, Malto, Nizozemsko, Norveško, Poljsko, Portugalsko, Slovaško, Slovenijo, Španijo in Švedsko. V prostoru, kjer so notranje meje med državami odpravljene, tako ukrepi, ki bi jih sprejela le ena država, vplivajo na celotno območje. Od tu izhaja tudi potreba po skupni migracijski politiki in skupnem upravljanju zunanjih meja EU.
Države članice v sodelovanju z Evropsko komisijo v zadnjih treh letih razvijajo celosten pristop do migracijske politike. Gre za kompleksno področje, ki vključuje tako politiko zakonitega priseljevanja, vključevanja priseljencev v evropsko družbo, razvijanje skupnih standardov za delovanje azilnih sistemov kot tudi boljše upravljanje zunanjih meja EU ter boj proti nezakonitemu priseljevanju. Hkrati vključuje stalno analizo vzrokov in posledic priseljevanja ter odpira široko razvejan spekter mednarodnih odnosov, saj zahteva tesno sodelovanje s tretjimi državami.

Ključni del upravljanja z migracijami je partnerstvo s tretjimi državami

Migracijska politika EU, predvsem preprečevanje naraščajočega vala nezakonitih priseljevanj v Evropo, je neločljivo povezana s   politiko zunanjih odnosov in razvojno politiko Unije. Države članice EU si prizadevajo, da bi s pomočjo okrepljenega sodelovanja s tretjimi državami, ki so bodisi izvorne bodisi tranzitne države,  nezakonito priseljevanje preprečevali z izboljšanjem življenjskih razmer (zmanjšanje brezposelnosti, dostop do izobraževanja, razvijanje infrastrukture) in z odpravljanjem revščine, ki sta poglavitna dejavnika priseljevanja v Evropo. EU je prednostno okrepila predvsem sodelovanje z afriškimi državami in državami južnega roba Sredozemlja, v okviru Evropske sosedske politike pa zdaj krepi tudi sodelovanje z vzhodnimi sosedami (Ukrajina, Moldavija, Belorusija), na katere se ta politika nanaša. Dialog in sodelovanje v zvezi s priseljevanjem je EU razvila tudi z državami Zahodnega Balkana, nezakonito priseljevanje pa je čedalje pogosteje tudi na dnevnem redu srečanj z Latinsko Ameriko in azijskimi državami.

Pri sodelovanju s tretjimi državami pa ne gre zgolj za nudenje finančne pomoči, pač pa si EU prizadeva razviti ukrepe, ki bodo zagotavljali dolgoročnejše in trajnejše spoprijemanje s tem pojavom. Evropska komisija je maja 2007 predložila dva koncepta – mobilno partnerstvo in krožne migracije –, s katerima želi okrepiti vključenost držav izvora in hkrati okrepiti zakonito priseljevanje, ki ga Evropa potrebuje.

Značilnost krožnega priseljevanja so povratna potovanja zakonitega priseljenca med državo izvora (večinoma gre za afriške države) in gostiteljico, članico EU. S takšno obliko priseljevanja bi bilo moč zapolniti potrebe na trgu dela v državah članicah EU, hkrati pa tudi državam, od koder priseljenci prihajajo, zagotoviti določene koristi začasnega odseljevanja, in sicer z zagotavljanjem prenosa znanj in veščin ter blaženjem tveganja bega možganov.
Pri mobilnih partnerstvih gre za sodelovanje med EU in tretjimi državami za boljše upravljanje migracijskih tokov, saj med drugim vključuje obvezo tretjih držav za boljši nadzor meja, boj proti trgovini z ljudmi in spodbujanje zakonitega zaposlovanja državljanov tretjih držav.

Konkretne naloge znotraj programa so spodbujanje povezav med migracijami in razvojem, dobro usmerjanje ekonomskih migracij, boj proti nezakonitemu priseljevanju, zaščita priseljencev pred izkoriščanjem in izključenostjo v družbi ter mednarodna zaščita migrantov.

Priseljevanje je lahko odgovor na pomanjkanje delovne sile in znanja v državi

EU potrebuje zakonito priseljevanje, saj projekcije kažejo, da se bo v prihodnjih desetletjih prebivalstvo Evrope vztrajno zmanjševalo, do leta 2050 pa naj bi bila tretjina prebivalstva starejša od 65 let.  Če omenjene podatke postavimo v kontekst ciljev prenovljene lizbonske strategije za zagotavljanje gospodarske rasti in konkurenčnosti evropskega gospodarstva je jasno, da Evropa v nekaterih sektorjih že zdaj, v prihodnosti pa še toliko bolj, potrebuje dodatno delovno silo. 

V lanskem letu se je prebivalstvo Unije povečalo za dobra dva milijona. Hkrati je večina držav članic, tako kot že nekaj let poprej, zabeležila negativne naravne prirastke prebivalstva. Zasluge za rast števila prebivalcev v EU gre torej pripisati priseljencem – tako zakonitim kot nezakonitim. Ena zadnjih študij OZN pravi, da bo EU do leta 2025 potrebovala približno 40 milijonov priseljencev, saj bo do leta 2050 izgubila 40 milijonov prebivalcev. Da bi odgovorila na potrebe na trgih dela, je EU v zadnjem desetletju sprejela okrog 5 milijonov tujcev.

Evropska podjetja imajo med drugim vedno večje težave tudi pri zapolnitvi prostih delovnih mest, ki zahtevajo visoko usposobljeno delovno silo. Povpraševanje po tovrstnih kadrih vsako leto zraste za povprečno tri odstotke in presega ponudbo na trgu dela, k čemur pripomoreta tudi nezadostna mobilnost državljanov EU ter strukturna neskladja na trgu dela. Za zagotovitev gospodarske rasti in konkurenčnosti si Evropa prizadeva, da bi se glede priseljevanja visokousposobljene delovne sile in privlačnosti študija na svojih univerzah lahko kosala z Avstralijo, Kanado in ZDA, torej državami, ki so za te priseljence najbolj privlačne. Evropska komisija je zato oktobra 2007 sprejela predlog direktive o sprejemanju visokousposobljenih priseljencev v EU, ki vključuje predlog o uvedbi modre karte. Evropska različica ameriške zelene karte bi prinesla enoten in hitrejši postopek za pridobitev dovoljenja za bivanje in delo v EU, ki bi nadomestil sedanjih 27 različnih postopkov, ter priseljencem zagotovila enake pravice kot evropskim delavcem. Dovoljenje bi bilo veljavno v vseh državah članicah in bi delavcu omogočalo, da bi lahko iz ene države članice odšel na delo v drugo.

Države članice bi še naprej (tako kot zdaj) same odločale, koliko delavcev bo dobilo dovoljenje za delo in v katerih sektorjih. Vsaka država namreč določi letne kvote za tuje delavce; v Sloveniji je kvota približno 54.000 delovnih dovolilnic. Da modra karta v državah v razvoju ne bi povzročila bega možganov, predlog vsebuje določene etične standarde, ki državam članicam prepovedujejo aktivno zaposlovanje državljanov iz tistih držav, v katerih Evropska komisija spodbuja ukrepe za krožno priseljevanje.

Kljub novi strategiji za pridobivanje delavcev iz tretjih držav pa za delavce iz novih članic še vedno ostajajo omejitve do dostopa trga dela v nekaterih članicah, vendar velja, da bodo imeli ti prednost pri uveljavljanju modre karte. To pomeni, da bodo države, ki trga delovne sile znotraj EU še niso popolnoma odprle (Avstrija, Belgija, Danska, Francija in Nemčija) morale dati prednost denimo slovenskemu računalniškemu strokovnjaku pred indijskim.

Nancy je medicinska sestra iz Kenije. Spada med mnoge zdravstvene delavce, ki zaradi pomanjkanja tovrstne delovne sile in bistveno višjega plačila, kot bi ga za svoje delo prejeli doma, dela v Veliki Britaniji. Mesečno zasluži tudi tridesetkrat več kot na svojem prejšnjem delovnem mestu v Keniji. Kot mnogi priseljenci je tudi ona prve tri mesece delala zastonj. Nesprejemljivo, opozarjajo mnoge britanske organizacije, a zakonito. Kenija je v njeno izobraževanje vložila veliko denarja. Države v razvoju nasploh so za izobraževanje vseh tistih, ki si danes svoj kruh služijo v bogatejših državah, zapravile toliko denarja, da bi z njim lahko pokrile ves svoj zunanji dolg. In ko smo že pri zdravstvu - srečujejo se tudi s pomanjkanjem delovne sile za svoje bolnišnice in druge zdravstvene ustanove. Kljub temu, da se Nancy zaveda, da je tudi sama del Âťbega možganovÂŤ, ki njeni državi ne prinaša nič dobrega, pravi, da nekako mora preživeti družino. Delo v tujini vidi kot edino pot iz revščine, čeprav dom neizmerno pogreša.

Priseljenci kot obogatitev kulture in blaginje

Zakonito priseljevanje zapolnjuje vrzeli na trgu dela, priseljenci pa ne pomenijo le nove delovne sile, ampak pomembno prispevajo tudi k nacionalni blaginji. Priseljevanje na splošno nima negativnih učinkov na raven brezposelnosti in plač; analize kažejo, da je prispevek v državni proračun večji od storitev in prejemkov, ki jih prejemajo. Nezadovoljstvo nekaterih evropskih državljanov, češ da zakoniti priseljenci sicer res plačujejo davke državi, vendar tudi povečujejo javne izdatke na področju zdravstva, šolstva in drugih javnih dobrin ter storitev,  tako ni vedno najbolj utemeljeno.
Uspešna in gospodarsko močna Evropa pa potrebuje tudi dejavne državljane, zato je pomembno spodbujati še en vidik priseljevanja – vključevanje, kar pa je lahko zapleteno tako za priseljence kot za države gostiteljice. Izobraževanje je eno od najpomembnejših področij vključevanja in ima osrednjo vlogo pri izboljševanju življenjskih možnosti priseljencev. Poročilo Eurydice ugotavlja, da v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in na Švedskem od 5 do 12 odstotkov učencev obiskuje šole, v katerih je več kot 40 odstotkov vpisanih učencev priseljencev. Veliko teh šol se prilagaja v smislu šolskih jedilnikov, predpisanih oblačil, verskih praznikov in drugih vprašanj, ki zadevajo vsakdanje življenje. Na Švedskem in Finskem imajo priseljeni starši tudi zakonsko pravico do tolmača na šolskih sestankih. Ker se je na Irskem izkazalo, da veliko priseljencev nima dostopa do informacij o sistemu napotnic, čakalnih seznamih, naročanju ipd. ter da redko sodelujejo v programih predporodne in poporodne nege, so v okviru javnega zdravstva razvili službo za tolmačenje in vzpostavili porodniški dispanzer na terenu.

Skozi vrata trdnjave v Indijo Koromandijo?

Evropska unija je za mnoge obljubljena dežela. Nekakšna Indija Koromandija torej. Da temu ni tako, nesrečniki, ki revni in komaj živi največkrat dobesedno priplujejo do evropskih vrat, ne vedo. Državljani nečlanic EU v Unijo pogosto vstopijo z uporabo lažnih ali ponarejenih dokumentov ali s pomočjo organiziranih kriminalnih mrež tihotapcev in trgovcev z ljudmi. Njihovim zgodbam je mnogokrat skupno to, da je pot migracij potekala z juga proti severu ter z vzhoda proti zahodu in da so se na pot v Âťobljubljeno deželoÂŤ najpogosteje odpravili iz ekonomskih razlogov. Poleg tega jih precejšnje število najprej na ozemlje Unije vstopi zakonito (z veljavnim vizumom ali v skladu z režimom potovanj brez vizumov), nato pa ÂťprekoračijoÂŤ dovoljeno obdobje zakonitega bivanja. Med nezakonitimi priseljenci so tudi neuspešni prosilci za azil, ki kljub zavrnitvi prošnje ne zapustijo evropskega ozemlja.

Pospešitev boja proti vsem oblikam nezakonitega priseljevanja v EU opredeljuje haaški program, ki zajema varnost na mejah, nezakonito zaposlovanje, vračanje nezakonitih priseljencev in sodelovanje s tretjimi državami ter skupno azilno in vizumsko politiko.

So delu na črno šteti dnevi?

 
Za iskalce boljšega življenja je možnost zaposlitve v času nezakonitega bivanja v EU zelo privlačen dejavnik, saj je možnost, da bodo pristojni organi ÂťodkriliÂŤ bodisi delodajalca bodisi zaposlenega, precej nizka. V letu 2006 sta bila namreč v povprečni članici v zvezi z zaposlovanjem nezakonitih priseljencev preverjena le dobra dva odstotka podjetij. Zaposlovanje v gradbeništvu, gostinstvu in tekstilni industriji pogosto poteka prek organiziranih kriminalnih mrež in lahko vodi tudi do resnega izkoriščanja ali celo pogojev, podobnih suženjstvu, do hudih oblik izkoriščanja pa prihaja tudi pri delu v zasebnih gospodinjstvih. Nezakonito priseljevanje torej posredno omogočajo oziroma spodbujajo tudi delodajalci, ki zagotavljajo nezakonito delo, zato je Komisija maja 2007 predstavila predlog direktive, s katero želi omejiti nezakonito delo priseljencev. Predlog direktive med drugim predvideva, da bi se morali vsi delodajalci pred zaposlitvijo državljana iz tretje države prepričati, da ima delavec tudi dovoljenje za bivanje. Delodajalce, ki pred zaposlitvijo državljanov iz tretjih držav ne bi izpolnili zahtev glede preverjanja dokumentov, bi lahko doletela denarna kazen ter poplačilo plač, davkov in prispevkov za nazaj.

Na pol poti do skupne azilne politike …

Unija potrebuje enotno urejanje pravic in statusa ljudi, ki v njej živijo oziroma vanjo prihajajo. To vključuje tudi usklajevanje postopkov pridobitve azila, varstva in pomoči beguncem, ki so v pristojnosti držav članic. Azil je vrsta zaščite, ki jo država na svojem ozemlju nudi ljudem, ki so v svoji matični državi žrtve pregona zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil pritisk prosilcev za azil v EU tolikšen, da so bile države članice primorane začeti iskati skupno rešitev spoprijemanja z izzivom. Države še vedno podeljevanje azila obravnavajo različno, vendar so se z dublinskim sporazumom dogovorile, da lahko vsak begunec za azil zaprosi samo v eni članici EU, in sicer v tisti, v katero je najprej vstopil. Ob prošnji za azil zato v poseben sistem Eurodac shranijo njegov prstni odtis, da s primerjavo podatkov lahko ugotovijo, ali je za azil že zaprosil.

Skladno s haaškim programom naj bi bila do leta 2010 oblikovana enotni azilni postopek in status oseb, ki jim je bil podeljen azil, eden ključnih ciljev skupne evropske azilne politike pa je preprečevanje zlorab azilnih postopkov. Pomemben je tudi praktični vidik sodelovanja držav članic, ki je izpostavljen tudi v zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu, ki jo je Komisija izdala leta 2007. Tu je med drugim poudarjena tudi potreba po večji solidarnosti med državami članicami glede porazdelitve nastalih stroškov, saj se nekatere države, predvsem sredozemske članice (Španija, Italija in Malta) zaradi svoje geografske lege soočajo s precej višjim številom nezakonitih priseljencev in prosilcev za azil.
Evropska komisija bo zaključke posvetovanj, ki so sledili objavi zelene knjige, vključila v akcijski načrt o azilu, ki ga bo predložila v času francoskega predsedovanja (v drugi polovici leta 2008).

Rešitev je v razvoju
Po mnenju evropskega komisarja za človekoljubno pomoč Louisa Michela krepitev zunanjih meja in vračanje nezakonitih priseljencev nista trajna rešitev problema priseljevanja, ključno je okrepljeno vlaganje v razvoj. EU je za razvojno pomoč Afriki v proračunu za obdobje 2007–2013 namenila 18 milijard evrov. Unija med drugim z 2,5 milijonoma evrov pomaga Mavretaniji pri upravljanju morskih in kopenskih meja, vračanju pribežnikov v države izvora ter pri oblikovanju ukrepov za odvračanje ljudi od izseljevanja.

Upravljanje migracijskih tokov je prednostna naloga EU v odnosih s tretjimi državami
Unija tretjim državam že dlje časa pomaga pri njihovih prizadevanjih za boljše upravljanje migracijskih tokov. Junija 2007 je zato zaživel nov program, osredotočen na t.i. južno in vzhodno migracijsko pot proti Evropski uniji, pokrival pa bo tudi druge migracijske poti. Program obsega vse pomembne vidike, povezane z vprašanjem priseljevanja, zanj pa je v obdobju 2007–2013 namenjenih 380 milijonov evrov.

Zaradi dobro razvitega sistema izobraževanja ima Slovenija primanjkljaj nižje in srednje izobraženih delavcev, česar ne more zapolniti zgolj z domačimi zmogljivostmi. V Sloveniji je selitveni prirast 3,2 osebe na 1.000 prebivalcev, povprečje EU pa znaša 4,1 osebe na 1.000 prebivalcev.

Italijanska vlada je v sodelovanju z Mednarodno organizacijo za migracije (IOM) izvedla projekt ÂťS Šrilanke v ToskanoÂŤ. Izbrani kandidati - državljani Šrilanke, ki so se hoteli priseliti v Italijo kot negovalci otrok ali starejših oseb, so se v Colombu udeležili 60-urnega tečaja italijanščine in 25-urnega tečaja s področja osebne nege. Usposabljanje za pridobitev naziva Âťosebni negovalecÂŤ pa so potem nadaljevali v Italiji.

SCHENGEN – VEČ PLATI ENE ZGODBE
Razširitev schengenskega območja na štiriindvajset članic (območje zdaj vključuje dvaindvajset držav članic EU in Norveško ter Islandijo) je naletela na različne odzive. Nič nenavadnega. Prednosti odprave notranjih meja med članicami EU se namreč mešajo tudi z nekaterimi strahovi.

Kaj pa če …
Dvom v smotrnost širitve območja brez meja se poraja predvsem v ÂťstarihÂŤ državah članicah. Nadzor zunanje meje je prešel v druge roke, saj se je zunanja meja EU premaknila bolj proti vzhodu in odprte meje je moč razumeti tudi kot grožnjo nacionalni varnosti. Bodo nove članice schengenske družine zmogle učinkovito braniti ozemlje pred ilegalnimi priseljenci, pred organiziranimi kriminalci, teroristi, tihotapci ljudi, orožja in mamil? Ko si enkrat ÂťnotriÂŤ, lahko prideš kamorkoli … Tudi k nam.

Kako pomiriti dvomljivce?
Države, ki so prevzele odgovornost za varovanje zunanje meje EU, dokazujejo, da svoje delo opravljajo učinkovito. Statistika potrjuje večjo varnost, odkar sta se schengenski informacijski sistem in izmenjava varnostnih podatkov razširila na nove države.
Slovenija je denimo na meji s Hrvaško, ki je zdaj skupna zunanja meja EU, v obdobju med lanskim septembrom (ko se je ÂťpriklopilaÂŤ na schengenski informacijski sistem) in letošnjim januarjem zavrnila vstop 1770 osebam, zabeleženim v schengenskem informacijskem sistemu (ta hrani podatke o iskanih in pogrešanih osebah, osumljencih kaznivih dejanj, ukradenih vozilih itd.) in zaplenila 140 ukradenih vozil. Slovenska in italijanska policija sta na začetku letošnjega januarja v skupni akciji v nekaj dneh našli storilce, ki so na slovenski strani oropali bencinsko črpalko in zbežali v Italijo. Prav zaradi Schengna je Slovenija s svojimi sosedami podpisala sporazume o policijskem sodelovanju, ki omogočajo tudi tovrstne skupne akcije.
Države Schengna pa imajo tudi pravico, da lahko v primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti za določeno obdobje ponovno uvedejo mejni nadzor. To bo na primer storila tudi Avstrija v času letošnjega evropskega nogometnega prvenstva.

Vizija upravljanja zunanjih meja EU v 21. stoletju
Evropska komisija je sredi februarja predstavila obsežen tridelni paket predlogov za zagotavljanje varnosti zunanjih meja EU. S predlaganimi ukrepi želi EU s sodobno tehnologijo olajšati vstop državljanom tretjih držav, ki v Unijo potujejo Âťv dobri veriÂŤ, hkrati pa preprečiti nezakonito prehajanje meja ter čezmejni kriminal, terorizem, trgovino z ljudmi in tihotapljenje drog.
Za lažji vstop dobronamernih potnikov in hkratno zagotovitev večje varnosti Komisija predlaga uvedbo sistema vstopa in izstopa, ki bi omogočal elektronsko beleženje podatkov o vstopu državljanov tretjih držav v schengensko območje in njihovem izstopu iz tega območja, uvedbo avtomatiziranih mejnih prehodov za državljane EU in za nekatere kategorije državljanov tretjih držav ter elektronski sistem za odobritev potovanj.
Drugi del predloga se nanaša na vzpostavitev okrepljenega sistema nadzora na morskih mejah, predvsem v Sredozemlju, in na zunanji kopenski meji na vzhodu, s katerim bi zmanjšali število nezakonitih priseljencev, ki neopaženo vstopijo v EU, in smrtni davek, ki ga mnogi pri tem plačajo. Tretji del govori o prihodnosti Frontexa, Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic EU. Komisija med drugim predlaga, da bi članice v okviru Frontexa stopnjevale skupne operacije, vključno s patruljiranjem ob morskih mejah.

Delo na zunanji meji EU

Sem mlad policist na policijski postaji, kjer pokrivamo t.i. Âťzeleno mejoÂŤ. Gre za območje meje s Hrvaško, ki poteka izven mejnega prehoda – teče namreč skozi gozdove, vinograde in njive, na posameznih mestih pa meja še ni povsem določena.
Na našem obmejnem območju je veliko prehodnih mest, ki jih lokalni prebivalci iz Slovenije ali Hrvaške uporabljajo za dostop do svojih zemljišč na drugi strani meje, za kar potrebujejo posebne obmejne prepustnice. Varovanju zelene meje že nekaj let posvečamo veliko pozornosti in že pred vstopom v EU smo varovali območje zelene meje z enako intenzivnostjo, kot to počnemo danes.     

Pred leti je bilo število prebežnikov iz Bangladeša, Iraka ter Pakistana in Kurdov iz Turčije zelo veliko. Njihova ciljna država je bila največkrat Italija. Zgodbe teh ljudi so si precej podobne. To so posamezniki, ki so bili zaradi preganjanja, vojn in nasilja prisiljeni zapustiti svoje družine. Mnogokrat so prodali vse svoje imetje in si denar za pobeg izposodili pri svojcih. Vse to le zaradi sanj o boljšem življenju, da bodo z delom zaslužili dovolj za poplačilo dolgov in da bodo iz bede rešili svoje najbližje.

Prebežnike je pot največkrat vodila čez države nekdanje Jugoslavije, kjer je tihotapljenje ljudi donosen posel, saj se cena za prevoz giblje med 500 in 1000 evri. Zaradi vrtoglavih zneskov je marsikateri prebežnik izgubil vse svoje prihranke že na pol poti. Drago so plačali obljubo tihotapcev, da jih bodo za ta denar pripeljali do obljubljene dežele, Italije. Prenekatera pot se je končala na naši policijski postaji in čakala jih je vrnitev domov. Posameznikov, ki so upravičeni do azila, ne pošiljamo domov, ampak jih po končanem postopku odpeljemo do azilnega doma v Ljubljani, kjer ostanejo še nekaj časa.
Danes teh migracij ni več toliko, sem in tja še pridejo ljudje s Kosova. Toda glede na razmere po svetu ne moremo reči, da prebežnikov sčasoma ne bo več. Zgodbe in beda teh ljudi pa se te dotaknejo in njihovi obrazi te spremljajo, a nanje pozabiš, ko v kakšni kleti ali gozdu že čaka nova skupina …

Z vstopom Slovenije v schengensko območje je delo policistov na meji po eni strani lažje, po drugi strani pa je dela več. Veliko prednost prinaša schengenski informacijski sistem, saj prej nismo imeli dostopa do posameznih baz podatkov in predvsem nismo mogli preverjati oseb, za katerimi so v drugih državah razpisane tiralice. V veliko pomoč so nam tudi baze o ukradenih vozilih, s pomočjo katerih smo zasegli marsikatero ukradeno vozilo. Slovenija je z vstopom v schengensko območje postala država z zunanjo mejo EU, kar pomeni, da se na naši meji Evropa začne. Policisti ob meji si želimo, da bi bila ta Evropa prijazna za vse, ki njeno mejo prehajajo.

Del sedmerice, ki se ukvarja z raziskavami in tehnološkim razvojem

Za razpis za delo v Frontexu, evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic EU, sem izvedel prek slovenskega policijskega intraneta. Kljub temu, da sem že imel izkušnjo z delom v mednarodni organizaciji, saj sem bil član mednarodne misije v Jordaniji, me je po prijavi in na poti do želene službe čakalo kar nekaj ovir. Prvi del testiranja sem opravljal na ministrstvu za zunanje zadeve, in sicer testa iz angleščine in poznavanja informacijskih sistemov MNZ ter preverjanje znanja o delovanju in institucijah EU. Drugi del preizkušanja moje primernosti za delo v agenciji pa je potekal na sedežu Frontexa v Varšavi, na razgovoru z vodjem oddelka, kjer naj bi pozneje delal. Seveda sem se na testiranja temeljito pripravil in se posvetil predvsem delovanju agencije, kar pa ni bilo lahko. O Frontexu namreč ni bilo veliko dosegljivih podatkov, saj je agencija začela delovati šele oktobra 2005. No, dobro leto kasneje, decembra 2006, sem se ji pridružil tudi jaz.

Frontex usklajuje dejavnosti držav članic pri upravljanju zunanjih meja EU in v okviru tega so glavne naloge oddelka za raziskave in tehnološki razvoj (Reserach and Development Unit), kjer delam, spremljanje razvoja znanstvenih raziskav na področju nadzora in varnosti meja Evropske unije (nanašajo se na tehnologije, opremo, orodja in metode za varovanje kopenskih in obalnih meja) in posredovanje teh informacij Evropski komisiji in članicam Unije.
Naša enota je ena od štirih operativnih enot in šteje pisano druščino petih moških in dveh žensk z Nizozemske, iz Grčije, Bolgarije, Litve, Švedske, Poljske in Slovenije. No, slednje nimam niti priložnosti pogrešati, saj je slovenska skupnost v Varšavi, zahvaljujoč našemu veleposlaništvu, zelo dejavna. Moje delo je zelo raznoliko – vodim različne projekte, sodelujem na mnogih konferencah in delavnicah po vsej Evropi, sam pa sem med drugim organiziral tudi mednarodni zasedanji v zvezi z brezpilotnimi letali ter zeleno mejo. 

Damjan Žgajner